Kaj beremo?

19. avg 2011 16:11

 mamamia!

Velikokrat poslušam, kako se kdo usti, da on pa z južnjaki že ne bo govoril po njihovo, pa ga prav nič ne briga, ali ga razumejo ali ne (pa ta "kdo" zna biti tudi kak na katerem drugem področju zelo razgledan in razumen človek): naj se potrudijo ali pa naj se spakirajo tja, od koder so prišli. To pa seveda nikakor ne velja za severnjake in zahodnjake. Dokler imamo tako zelo zmešane kriterija, je bolje, da se pogreznemo v molk in preveč ne razpravljamo.

19. avg 2011 16:12

Zelo lepo napisano, mamamia! 

19. avg 2011 16:40

a ne, sonci, da je balkanski humor nenadkriljiv?

Tako kot recimo - ne prekidaj ženu dok šuti (uporaben v vsakem trenutku) ali dobar pasulj daleko se čuje (prigoden za na kulinariko).....

19. avg 2011 17:27

A veš Robida, da sem se včasih tudi sama spraševala, če nismo res pretirano pretirano servilni(1), vendar so me izkušnje zadnjih let prepričale, da ni šlo za to. Mislim, da pri večini gostov iz drugih republik ni šlo za aroganco, ampak čisto zares zato, da so se s slovenščino, makedonščino, albanščino, madžarščino in italjanščino srečali maksimalno enkrat tedensko ob nedeljah, ko so na TV predvajali filme in nadaljevanke po nacionalnem ključu. In enostavno res niso nič razumeli in ni šlo za kakšno prerivanje za premoč, ampak očitno samo za to, da se z nekom, ki te zanima potrudi,š in se meniš magari z dimnimi signali.

Opažam, da tudi veliko slovenske mladine zadnjih nekaj let  čisto zares ne razume ne hrvaško, ne srbsko in ne bošnjaško, kje pa da bi prebrali kakšen, še tako kratek tekst v cirilici.

Eden mojih mlajših sorodnikov se je pred tedni vrnil iz Novega Sada. Ko sem ga vprašala, kako so sporazumevali  me je debelo pogledal - ja menda po angleško, saj so ja normalni, ne?

Pa to ni nič nenavadnega - včasih je bila srbohrvaščina (pa naj se kdor koli spotika ob ta izraz, to je bila pol stoletja lingua franca v Jugoslaviji, pa i šire)

Ne samo, da je bila obvezen predmet v osnovni šoli, večina TV programa je bila v tem jeziku, brez podnapisov seveda, dostopne je bilo, in tudi bralo se je neprimerno več literature v srbohrvaščini (bom kar vztrajala pri tem nazivu, če nam je všeč ali ne, je dolga leta obstajal, za sporazumevanje smo ga uporabljali in ga še uporabljamo vsi, ki nam hrvaški, srbski ali bošnjaški jezik ni materni in ki ta hibridni jezik razumemo zato, ker smo se ga naučili, bodisi v šoli, bodisi v posrednih ali neposrednih stikih z govorci drugih jezikov).

Tudi bošnjaški, hrvaški in srbski govorci so se ga, mogoče malo lažje kot Slovenci, Makedonci in manšinjci, prav tako morali priučiti, saj to gotovo ni bil jezik, ki bi ga kjerkoli govorili doma.

Takrat se je potovalo in dopustovalo pretežno znotraj meja nekdanje države. Večina šol, gasilskih društev, celo mest je bila pobratena s podobnimi organizacijami v drugih republikah in stiki so bili še kako živi. In kot nas znova in znova in znova poučijo naši junaki 50+, se v naši hrabri, složni in nepopustljivi armadi vsaj v glavnem ni poveljevalo v esperantu.

Spominjam se, da sem bila (pa ne samo jaz) do tretjega letnika faksa, ko smo odpotovali na ekskurzijo v Makedonijo, sveto prepričana, da ne samo razumem, ampak se lahko tudi kaj pomenim v makedonščini. Seveda, saj smo po TV vsak teden gledali vsaj po en makedonski film ali nadaljevanko. Podnapisi pa niso bili ne v slovenščini, ne v bošnjaščini niti v hrvaščini ali srbščini. So bili kar v srbohrvaščini in smo jih vsi razumeli in se v tem jugo esperantu tudi pogovarjali z makedonskimi kolegi in vsakim, ki je bil pri volji, da se meni z nami  tisti teden, ko smo bili tam.

Ja no, če bi pa bili v državi s Češkoslovaško (a se še sme to napisat) bi pa verjetno ves ta naš jezikovni nabor ( ki je, mimogrede , prispeval v zakladnico brisane srbohrvaščine dosti več kot le seštevek treh, zaradi različnih religij nastalih jezikov, bi pa vsaj vsi  (mejdun, a mi bo uspelo ostati politično korektna), ki smo se bili khm, sposobni naučiti  srpskohrvatski, govorili tudi češki, slovaški,najbolj verjetno en srednjejužnoslovanski mix.

Danes je seveda vse drugače, ne gre le zato, da je srbohrvaščina, ki je bila kljub vsem slabim podtonom v neki dobi povezovalni element, izbrisana. Časi so se spremenili, otroci se že v vrtcu povezujejo prek spleta in komunicirajo v jeziku, ki ni ne britanska ne ameriška ne avstralska angleščina, ampak nekakšna globaleščina, če si lahko tudi sama dovolim skromen prispevek k novoreku.

In seveda naši otroci ne zastopijo več po srbohrvaško, ne vem če  kakšnega starejšega od pet let  še zalotimo pred televizijo, na počitnice ne hodijo na Hvar in v Crikvenico ampak v Grčijo in na Tajsko (in se seveda povsod z vrstniki sporazumevajo v globaleščini).

In kdor bo hotel razumeti in biti razumljen,  se že zelo pospešeno uči kitajščine in hindija, tisti najbolj pronicljivi pa še česa bolj eksotičnega.

Meni všeč in v pomoč vsakokratna lingua franca. Seveda jo vedno narekujejo  trenutno najmočnejši, ampak dokler je stvar relativne izbire in ne postane obvezna, jo toleriram in uporabljam.

Dokler ne postane norma in instrument diskriminacije, jo vidim kot zelo pozitiven povezovalen element, ne samo med jeziki, ampak predvsem med kulturami. 

Dokler, seveda.

Saj Čedermacovo in podobne zgodbe poznamo.

Prav zaradi njih in zgodb, ki so jih doživljali niti ne tako daleč nazaj moji starši in sorodniki, in ne nazadnje tudi zaradi hudih časov, ki so jih preživljali pretekla leta moji sogovorci srbohrvaškega jezika,  ne zamerim čisto zares kakšni kavki, ki mi odreče čašu vode; mogoče je bila prav njena nona tista, ki se mi je pred štiridesetimi leti leti smejala, ko sem prosila za še pa jedan kuzarac vode. Bićerin d¨acqua dobim pa  zmeraj, saj je hvalabogu človeški spomin selektiven in tisto ta grenko se pozabi najprej.

(1) Glede naše lingvistične servilnosti:

Se mi zdi, da imamo dve, če ne tri gostoljubnosti.

Ena je za zelo zahodne in severne goste, ki so deležni ovacij takoj, ko zložijo skupaj recimo huala, dosvidenja in Slovenija is small, but beatufull ali pa celo kakšno bravurozo v smislu Gospodičina, šetati šuma-grad? Tako zelo omikanim osebam se seveda ustreže v vseh smislih in na vseh nivojih in se z njimi komunicira v bolj ali manj imenitnem pidginu. 

Druga vrsta gostoljubnosti, (malo bolj umirjena) je za goste, kako bi rekla, bolj vzhodne in mogoče temnejše provinience, ki so se sicer (da ostanemo pri besednih spretnostih) dovolj dobro priučili slovenskega jezika. Običajno se zvito izogibajo pastem, ki prežijo na klenega domorodca v sklonu, spolu in številu.Izdaja jih naglas in izgled. Takile ne bodo nikoli povabljeni v Kongo v Grosuplje, pa če so stokrat doma iz Kinšase. Ali iz Milanovca. Ampak tepst jih pa zaenkrat ni treba.

Tretjo vrsto pa gojimo zato, ker smo tako zelo ljubeznivi in strpni, da nam gostoljubnosti preostaja.

Ta presežek je namenjem tistim, ki jim je kljub temu, da ne dosegajo standardov prve in druge grupe, uspel kakšen dosežek, o katerega pomembnosti za narod bo razpravljala in odločila skupina mladih in starih butlnov, ki bodo tudi nepreklicno, brez kakšnih sitnosti pritoževanj, določili nagrado (prva bo, da se jih zaenkrat ne obeša, še posebej na Janezovo hruško ne, za druge bo pa razpisan referendum).

19. avg 2011 18:17

Nola, chapeau!

19. avg 2011 18:20

Ja, res!

lp

19. avg 2011 18:28

Še malo na tisto diskuisjo o televiziji/dalekozornici.

Če pogledamo semantično (pa tudi semiotično), gre za sestavljeno besedo. Prepona "tele" označuje, da gre za nekaj, kar se prenaša na razdaljo/z razdaljo, kar je tu in potem skoraj hkrati še na drugem koncu, nekaj primerov: telegraf, telepatija, telefon....

"vizija" in "vizor" sta pa slovenizirani verziji tega, da nekaj gledamo, zremo, vidimo (nič se ni treba naprezati, ker vseeno vidimo).

In v tem kontekstu je dalekozornica čisto logičen prevod.

Ki pa se ni posebej močno prijel, ker je imela uporaba teh besed vedno eno dnevnopolitično in idejološko-pravšnjo konotacijo.

Po drugi strani pa je meni zelo všeč oznaka "zračna luka" za letališče.

P.S.

V resnici ne vidim razloga, da bi človek svoje znanje jezikov v naslednjem koraku tolmačil kot servilnost. Hudiča, naj bo vsak ponosen, da se je česa naučil in da mu je življenje omogočilo, da se je naučil tudi kakega jezika več.

In je tudi tako, da se človek, ki se zna izražati v maternem jeziku, znajde tudi, ko se mora izražati v kakšnem drugem. 

Česar skoraj ne bi mogla reči za samozvane branilce slovenščine, ki so napadalno razpoloženi zlasti do ostalih slovanskih jezikov in tistih, ki jih govorijo. Take sile, kot jo tovrstni "branilci" delajo lepemu slovenskemu jeziku, ne more narediti nobena globalizacija in kar je še tega.

Vendelina jr.

19. avg 2011 18:38

Jaz sicer redno berem hrvaške resne in tudi manj resne časopise, in gledam tudi njihovo nacionalko občasno. In sem resnično presenečen. Jaz sem namreč zelo redko zasledil, da bi kdorkoli resen, (novinarsko pisno ali govorno besedilo) uporabljal te, kot jih imenujete, novodobne izraze. Veliko sem tudi v Zagrebu, in hiljadarka in supa tam ni nobena nenavadna beseda nikoli bila, niti v času vojne ne. Tud leb (kar je v bistvu hleb) se je na veliko uporabljal in se. In tudi skor noben, ki živi v Zagrebu pa tudi drugje ne uporablja striktno mlijeko. Pa tud v Beogradu je podobno. Jaz sicer ne vem, da eni po pripovedovanjih skoz naletite na križe in težave. Jaz tud naletim na križ in težavo včasih, ko se kaka prodajalka kje drugje v Sloveniji naredi malo noro in ne razume.

Jaz sem sicer rojen Zagrebčan in prvi jezik, ki sem se ga naučil je bila hrvaščina ter nato angleščina. Slovensko sem se jaz naučil komaj pri 6-ih al 7-ih letih. In slovenščina je materin in očetov jezik. In jaz osebno si ne bi upal prevajat "resnih" prevodov iz hrvaščine v slovenščino in obratno. Kak recept že, pa triči trači. Da bi pa javno zapisal,da se ukvarjam z resnim in uspešnim prevajanjem, je pa celo zame kot native speakerja, malo prehuda.

p.s. - jaz se v Zagrebu doma s prijatelji,prijateljicami in znanci pogovarjam hrvaško. Drugje pa govorim slovensko. V trgovinah,ko kaj kupujem in tako naprej. Pa tud v Sloveniji mi na konc pameti ne pride, da bi z neznanim hrvatom govoril hrvaško. Če se le ta malo ne potrudi s slovenščino, in sem redno zahaja. Ni šans,da bi jaz kot natur govorec z njimi komuniciral v hrvaščini. Tako kot oni ne z mano v sloveščini. In to ni znak omejenosti zame. Po celem svetu obstajajo neka pravila lepega ali vsaj priporočljivega obnašanja. In, če grem na Finsko se tud jaz naučim prej malo finskega. Vsaj toliko, da po finsko obrazložim,da nisem Finec in ne govorim finsko in vprašam, če se lahko pogovarjamo v angleščini.

Seveda zgoraj omenjeno ne velja za ljudi, ki so ali bi bili v stiski kakršnikoli. Za nekoga, ki pa se mu ne ljubi mrdnit s tazadnjo, jaz ne bom dvojno migal.

Multivitamin

19. avg 2011 18:43

mene pa beseda dalekozornica spominja na to, da nekaj od daleč gledam (pa ne z dveh, treh metrov) in zato mi tudi slučajno ni logična. Niti na misel mi pa ne pride, da opozarja na to, da nekaj od daleč prenašamo. Čeprav je obrazložitev, ki jo je Vendelina jr. napisala, verjetno čisto korektna. Zato pa moj smisel za razumevanje in logično mišljenje ni (po vsem zgoraj navedenem).

lp

19. avg 2011 18:52

Elaphus, v nemškem jeziku uporabljajo besedo "fern glotzen", kar bi enostavno pomenilo, buljiti v daljavo. Ta izraz v nemščini pomeni gledati televizijo

Multivitamin