23. nov 2009 12:45
mimika je napisal/a: |
Afganistan: kamor se pride bog le zjokat. Ganljivo. Priporočam. |
Tole je pa res ganljivo, za zjokat. Pretresljiva pripoved. In ugotoviš, da vse ženske v bistvu stremijo k podobnim ciljem, ne glede na to, ali imajo ruto na glavi ali ne, so oblečen po našihmerilih ali nosijo burko.
In še bolj pretrresljiva knjiga od te je knjiga Kot da me ni, avtorice Slavenke Drakulić, o ženski iz Sarajeva, ki je preživela strahote ženskih taborišč. Ko preberš to knjigo, je pomen naslova še bolj grozljiv.
2002 / 35 / Romani
Kot da me ni
Aleph, Ljubljana 2002, 4.340 SIT Bernard Nežmah
Zgodba intelektualke, ki so jo zajele srbske vojske v Bosni konec maja 1992 in jo mesece posiljevale v taborišču.
Na pogled trpka, a izpraznjena vsebina; kdo bo še poslušal ali bral detajle mučenj in poniževanj? Toda avtor je pisateljica Drakulićeva, ki objavlja knjige, ki zarežejo globoko. Naj si bo vivisekcija vsakdanjega življenja v starem režimu Kako smo preživeli komunizem in se zraven še smejali, ali pa kanibalistični razvoj ljubezni v Okusu po moškem.
Njen roman Kot da me ni je presunljiv. Te pograbi in drži, a ne kot bralca iz naslade, temveč kot sopotnika S. skozi njen pekel vojne.
Korak za korakom. Najprej v neznosni vročini, brez vode, ko po nekaj dneh zahrepeni, da bi se umila v kadi, polni vode. Nato v ponižanju, ko morajo ujeta dekleta lulati na odprtem polju taborišča. In potem veselje nad pridobitvijo - lesenim straniščem. Strah ob besedah električni kabel, nož, žaga, sekira, a zatem še bolj trpko razočaranje, ko ji iz torbe med sojetnicami izgine šatuljica z zlatnino. Groza ob šepetanjih o "ženski hiši", zatem pa človeška degradacija, ko v skladišče vstopi vojak, ki si jo izbere, a pri tem ne uporabi niti glagola, niti enostavnega stavka; zadošča: Ti!, ne ti - ona! in iztegnjeni zlobni prst. Ko jo horda posili, jo heroj uči še ubogati: Odpri usta! In zalije jo z dolgim curkom scaline. Po batinah začne goltati, ubogljivo kot otrok.
Ko s sojetnicami biva v "ženski sobi", je še huje od posilstev čakanje, kdaj bodo spet prišli ponje. "Naveličala se je biti uskladiščena kot kos mesa, kot ovčje stegno ali drobovina." Vojaki so jih jemali na slepo, niti pogledali jih niso več. Zaželela si je spet biti ženska, se našminkala, poskusila pogledati koketno; ta maškarada je bila edina moč, ki jo je imela. Če se bodo pretvarjale, da jim je lepo, vojaki ne bodo več moški z orožjem, ki jih po aktu iznakazijo, ampak navadni moški, ki jim godi, da jih zapeljivo gledajo. Misli, da pozna že vse, na smrt so se že navadile, toda potem pride neznosni smrad - od trupel, ki jih sežigajo v kontejnerju skupaj s smetmi. Padejo v otopelost duha, ko ne morejo narediti nič: ne pobegniti, ne rešiti življenja sojetnici. Nato jo pokliče k sebi stotnik; prvi, ki jo vika. Urejen moški, ki je poveljnik taborišča, a osamljen med sadističnim moštvom. Nekoč, drugje intelektualec in družinski oče. Zdaj začuti priložnost, da odigra damo; peklenska igra - sestradana, ga nonšalantno vpraša, če jo povabi na večerjo, in potem se bori s seboj, da ne golta hrane. Rabelj in žrtev sta si najbližja, edina šolana v taborišču, vendar ona z neznosno muko, da se zadrži, da mu ne izbruha očitkov nad bestialnostjo njegovega taborišča. Od nekod vest, da bodo zamenjane. Tokrat pot z avtobusom na Hrvaško, še zadnji pomori. Na svobodi pa nova groza - nosečnost. Švedska, porodišnica v Stockholmu - breme, ki ga hoče odvreči in dati v posvojitev, saj se počuti, kot da mu je bila le vreča, ignorira jok, potem pa se začne lomiti ob prstkih, ki zgrabijo njeno roko.
Pretresljiv vojni roman, ki pokaže na še hujšo stvar, kot je samo mučenje telesa - na lomljenje duha ženske ujetnice.
Mamamia
mamamia
Sporočilo je spremenil(a) mamamia dne 23.nov 2009 12:46