30. jul 2016 7:34

ZELO priporočam, ne ravno najlažje branje sicer, predvsem vsem tistim, ki (mislijo da) najbolje vedo, kako naj bi bilo v šolah, da bi učenke/učenci blazno motivirano poslušali in sodelovali pri pouku. Predvsem pa vsem, ki imajo in bodo imeli otroke. Link.

Manfred Spitzer: Digitalna demenca

30. jul 2016 8:11

Rimljanka,

30. jul 2016 9:47

Upam, da bo čimveč staršev prebralo vsaj uvod na gornjem linku.  Končno kažejo tudi znanstvene raziskave to, kar je mnogim govorila zdrava pamet, da je obsedenost z računalniškimi igricami škodljiva za možgane in socialni razvoj.  

30. jul 2016 10:44

Za starše, ki si za otroke niso pripravljeni vzeti čas in se ukvarjati z njimi, se igrati, jih peljati na izlet ali vsaj v park ali na sprehod in na sladoled, je računalnik, tablica ali mobitel idealna priložnost, da ima pred lastnimi otroki mir.  Ve, da je v hiši, vidi ga, ne vidi pa praznine v takih odnosih. Otrok potrebuje našo pozornost, skrb, ljubezen, vzgojo, ne pa da to nadomeščamo s tem, da mu dovolimo viseti na netu in računalniških igricah.

Sem brala, da so otroci, ki so šli v nogometno šolo k enemu bivšemu znanemu nogometašu, morali pustiti mobitele doma. Najbolj so nergali starši, otroci sicer v začetku tudi, potem pa nič več. Ker so bili v naravi, se družili, se naganjali za žogo, plezali ... Torej gre, če le hočemo. Vsa sporočila in novosti nas itak pričakajo, ko znova pogledamo na ekran.

30. jul 2016 13:49

Veliko razmišljam o tem, nenazadnje tudi zato, ker imam tri popolnoma digitalne vnuke. Eden je na pametnem telefonu, drugi na tablici, treji na stacionarnem  applu. Najmlajša, ki ima komaj pet let se obnaša kot sestrica, ki jih šteje deset več, da o fantu, ki ima deset let ne govorim. Sina včasih malo kregam, a ne veliko, ker se preprosto strinja z mano, a je povsem nemočen. Na srečo naši otroci veliko športajo, so v šoli, a popoldnevi in večeri, ko so prosti, so pa na telefonih. Včasih jih le zamotijo s kakšnim filmom, včasih s knjigo. Težko je, ves svet bulji v telefone. Zadnjič sem tukaj v Ljubljani videla par srednjih let, ki je buljil vsak v svoj digitalni čudež. No, pravzaprav jih vidim vsak dan.

Posledice za to odraščajočo generacijo bodo. In to velike. Le kje je kakšen kontra Bill Gates, ki bi spet populariziral igre na dvoriščih, travnikih, kot smo jih imeli mi. In ni bilo predebelih otrok, psihologi so bili v manjšini, ne spomnim se psihoterapevtov in vsega, kar imamo danes. Starši se mi zdijo sokrivi, a ne zelo. Preprosto je to čas, ki je obsedel skoraj slehernega zemljana, kot da so nas z nečim poškropili. In deluje.

Najbrž sem res že stara in zrela, da me vržejo na smetišče zgodovine.

1. avg 2016 15:35

Naor še kako se strinjam.

Sama imam štiri otroke od 17-9 let in se včasih počutim čisto nemočna proti tej tehnologiji...Pa jih še kako poskušam brzdat in omejevat...

Letos na plaži smo vsi brali-knjige. In ko smo odhajali s plaže nas je vstavil par,ki me je vprašal če so to moji otroci in kaj je narobe z njimi?!?! Ker sem mislila,da so kaj ušpičli,ko slučajno nisem vidla sem prestrašena odgovorila zakaj bi pa blo narobe?? In sta mi rekla,da so edini,ki so na plaži brez telefonov,tablic in vseh teh pripomočkov-le z knjigo!!In da tega seveda ne vidiš več!Žalostno ja,ampak resnično!

1. avg 2016 17:43

  Tudi jaz se strinjam z vsem, kar ste napisale, kaj šele to: " Igra Pokemon Go je obnorela tudi Slovenijo". Ne morem in ne morem si pomagati, oz. ne vem, ali sem tudi jaz ze prestara, da ne razumem teh novodobnih "zombijev". Tako, kot so nevarni selfiji, oz. sebki po slovensko, je tudi ta igra zelo, zelo nevarna, kajti ljudje, ki "lovijo" pokemone, pozabijo na svet in dogajanje okoli sebe, saj so zatopljeni samo v gledanje v" pametni" telefon   

1. avg 2016 17:48

Zanimivo je najbrž to, da otrokom, ki zdaj lovijo te žverce kjerkoli že, starši ne dovolijo plezati po drevesih, .....ker je to nevarno. Saj, vrag je, če nevarnosti ne poznaš (tu mislim predvsem na to, katerih starši ne poznajo). Danes sem na radiu poslušala intervju z eno psihiatrin jo, ki je rekla, da so odvisnosti od e-medijev primerjive s težavami po hudih spolnih zlorabah. Mislim, njihovo zdravljenje. Srhljivo.

Pravkar sem prebrala I. Sivca knjigo o našem velikem arhitektu J. Plečniku.  

6. avg 2016 10:44

Tudi moji 4 vnuki so kot večina ostalih otrok skoraj zasvojeni s telefoni, tablicami, TV...Ampak, ko so jim starši to ukinili za 2 tedna, so postali nori bralčki: 2 x tedensko so v knjižnici, ta mali 8 let, je v dveh dneh prebral celo 3 knjigice, vsaka več kot 150 strani. Sicer radi berejo, samo včasih pa si za to dejavnost ne vzamejo čas ravno zaradi gornjih razvad.

Trenutno berem kriminalko Skrita nevarnost od Stelle Rimington, čeprav napisana vsaj pred 10 leti kar dobro povzema današnji problem begunstva, terorizma in odkrivanja le-tega.

6. avg 2016 11:38

M. Jokai: Ubogi bogataši