Kaj beremo?

17. avg 2011 20:19

Oh, meni se je to zapisalo v eni od starih služb  prav v letih, ko to ni bilo primerno.

In sem se idiotsko opravičevala, namesto, da bi postregla z lekturo, ki sem jo bila deležna od malega.

Jaz si seveda ne morem in ne upam zapisati, da sem doma v katerem koli od teh jezikov, seveda jih pa (ma ne boste verjeli, vključno s cirilico, ki se jo upam celo pisati) z veseljem še zmeraj berem in so del ne samo moje knjižnjice, ampak tudi moje kulture in vedenja.

In sorry, ta je bila pred petdesetimi leti pač imenovana za srbskohrvatsko.

In kaj, menda to ne pomeni, da ne znam ločiti Kiša od Krleže in Andriča od Cankarja.

Se mi pa redno dogaja, da se v svoji neposredni bližini, v Istri , rajši menim v polomljeni istrski italjanščani, da mi ne bi kdo očital, da mu tolčem po srbsko.

17. avg 2011 21:59

Pokojni Krleža je nekoč zapisal: ...."Hrvatski i srpski su jedan te isti jezik, koji Hrvati nazivaju hrvatskim, a Srbi srpskim". To je bilo takrat, leta 1967, ko je miril domače strasti, ker se je podpisal pod deklaracijo o nazivu in položaju hrvaškega književnega jezika. Seveda se je od takrat zgodilo marsikaj, vključno z veleumno študijo neke beograjske znanstvene ustanove o tem, ali je bolj čitljiva cirilica ali latinica - rezultat je bil frapanten, namreč, da je za tiste, ki obvladajo cirilico, bolj čitljiva cirilica, za tiste, ki obvladajo latinico, pa latinica. Pa je bila to le kapljica v morje vseh norosti, ki so sledile. Zato mogoče res ni najbolj umestno, da se tule mi prerekamo o hrvaščini in srbščini, ko pa dokazano svojemu lasntemu jeziku ne pridemo čisto na kraj.  Naj imajo Hrvati zrakomlate in nogostope, mi pa zgoščenke in aparaturno opremo in raje vsi skupaj veselo pometajmo vsak svoje lastno jezikovno dvorišče (samo bo težka potem s sortiranjem odpadkov....).

Eden od neminljivih spominov na sedemdeseta leta in dalmatinsko morje pa zame še vedno ostajajo ljubavni vikend romani, za katere sicer ne vem, ali so bili v hrvaškem, srbskem, srbohrvaškem, hrvaškosrbskem ali katerem drugem blagozvenečem bratskem jeziku,  ampak brez njih takrat ležanje pod borovcem pač ni bilo pravi dopust.  Amen.

Pa lep pozdrav!

18. avg 2011 21:25

Kratka zgodovina skoraj vsega- Bill Bryson. Knjiga je od svoje prve izdaje na lestvicah najbolje prodajanih literarnih del s področja poljudne znanosti.

http://www.emka.si/174018-kratka-zgodovina-skora

18. avg 2011 21:55

Tole je pa za tiste, ki nimate časa brat zgoraj omenjene knjige, pa nočete biti prikrajšani za užitek :

http://www.emka.si/412198-cisto-kratka-zgodovina

lp

18. avg 2011 22:02

Je šel moj pokojni ata v zgodnjih šestdesetih (ali poznih petdesetih) k vojakom. Pa so ga vprašali, če zna brat in pisat. Je rekel, da zna. So ga vprašal, če latinico al latinico in cirilico. je rekel, samo latinico. Oni oficir pa: "Znači, polupismen...."

Tole je moj ata grozno rad pripovedoval, ko je obujal spomine na vojaške cajte. Je pa res, da se mogoče ni to njemu samemu zgodilo - lahko je samo vic iz vojske...

lp

18. avg 2011 22:02

Limnol, ljubavni vikend romani so bili v srbščini .... res, ja , sestavni del dopusta so bili.

Imam sila raznolike izkušnje glede uporabe enega ali drugega jezika; eno so občutljivi do skrajnosti, enim je vseeno .., pa saj je povsod enako, jaz se pa trudim goroviti v jeziku okolja, v katerem se nahajam, mislim na srbsko in hrvatsko seveda.

Mamamia

18. avg 2011 22:09

Limnol, hvala bogu se tokrat ne prerekamo, je pa prav, da kakšno rečemo.Jezik je silno občutljiva zadeva vsakega naroda, saj z njim izražamo svojo identiteto. Ravno letos smo na dopustu na Pašmanu debatirali o enem nakupovalcu kruha, ki je želel imeti hleb, pa ga je prodajalka preprosto ignorirala.Ne razumem, kako je lahko Krleža zapisal, da sta to enaka jezika. Mnogim bi bilo lažje, če bi si zapomnili, da Hrvati jedo kruh, juho, pijejo kavo, da pri njih piha vijetar.Da letijo z zrakomlatom pa je že nadgradnja.Kaj je pa dalekozornica pa ne morem skup spraviti. Razsvetlite me, prosim!

18. avg 2011 23:19

Daljnogled? Ali pa zora, do katere je še daleč.

lp

cervus

19. avg 2011 7:04

No, ko se pa včasih vtaknemo v koga, z lastnim jezikom dela slabše kot ....... je pa cel . Očitno je res občutljiva zadeva naroda, posameznikov pa ne nujno.

19. avg 2011 8:30

Elaphus,

to ni vic, ga imamo v obliki dedkove vojaške knjižice (iz leta 1927) shranjenega doma. Knjižica je seveda lično izpolnjena na roko, v cirilici, se razume, in poleg tega, da ima dotični vojak modre oči in rjave lase, piše tudi NEPISMEN - ker se pač ni hotel v knjižico podpisati v cirilici.

Ljudje smo z razlogom občutljivi na svoj jezik - ker je to naša identiteta, konec koncev je to jezik, v katerem mislimo, sanjamo, izražamo svoja čustva - koliko je vreden, nam postane jasno šele, ko nam ga nekdo poskuša vzeti ali oporekati. Zato ni na nas, da se zmrdujemo nad tem, kaj Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bosanci, Hercegovci itd. mislijo o svojem jeziku.

Naor, zelo lepo si nam pripeljala pred oči eno primerjavo ali, bolje, vzporednico: Krležo in prodajalko kruha na Pašmanu. Krasna primerjava je ravno zato, ker med tema dvema ni absolutno nobene primerjave. Kaj je za svoj jezik - kakor koli ga že imenuje - naredil Krleža, je neprecenljivo, in prav zaradi tega, mislim, ga kvalificirano lahko imenuje kakor koli misli, da je prav. Ta prodajalka na Pašmanu pa, se mi zdi, odstavka iz katere Krležine drame še tekoče prebrati ne bi znala. Pa da ne bi spet preveč stegovali vratov v tuja dvorišča...... kot da vsega tega ne bi imeli tudi pri nas! Žal.