Kaj beremo?

19. avg 2011 11:48

rolada, saj lahko to beremo, je prav pdoučno, mnogo bolj kot katera od trenutno hudo "in" knjig.

Jaz pa razmišljam, da bi kakšno Mikrobiologijo vzela v  roko, (archi bo že vedel, zakaj), ostalim pa povem, da zato, ker me res čudi, da sem še po več kot 50 letnem stažu uživanja doma narejenih kompotov (shrankov) iz sadja z malo kisline, recimo breskev, še živa. Pa moji ostali v družini tudi. Hm, elja se zamisliti in vzeti omenjeno knjigo res v roke.

19. avg 2011 12:08

Ko je v Ljubljani leta 1928 začela oddajati radijska postaja, se je že govorilo o daljozorstvu, ne o televiziji.

Se pravi, da bi bil tv aparat danes lahko tudi "daljozor ali daljozornik". Televizijec bi pa bil "daljozorec". Ker pa je prevladala televizija imamo drugačne izraze. Hrvati so se pa očitno hoteli čimbolj distancirati od Srbov na vseh področjih, kjerkoli bi lahko dokazovali svojo idenditeto, da so neglede na Krležo, začeli graditi svoj jezik. Kakor jim paše. Vem pa, da tam, okrog preloma tisočletja, tudi jaz nisem na Krku dobil "kafe", ampak sem tudi moral pojasniti, da sem vojsko služil v Srbiji, osnovno šolo hodil 70-tega leta in da smo se takrat učili o srbohrvatskem jeziku in da znam kolikor znam, se pa trudim. Res je super takole tudi o jeziku se malo pogovoriti. Lp. Janko

19. avg 2011 12:31

A, viš, tale dalekozornica le ni tako nelogična! Skozi to "škatlo" se vidijo daljna obzorja...

lp

19. avg 2011 12:56

Prav zanimivo je brati, kake izkušnje imamo po bivših bratskih republikah, ko smo se jim poskušali približati in bolj ali manj uspešno uporabljali njihov jezik, pa najsi bo to hrvaški, srbski ali bošnjaški...makedonski bi bil že malo trši oreh. Moram pa priznati, da sem pa žal bolj malokrat doživela nasprotno - da bi se naši južni bratje na obisku Slovenije potrudili s kakšno slovensko besedo. Tu jim "veselo" priskočimo mi na pomoč - saj mi pa "znamo njihvov jezik". Po takih dogodkih se potem pogosto sprašujem, ali je bilo to prav. Mirno bi lahko govorila slovensko, pa naj se mučijo...amapk mi neki vrag ne da, mogoče tudi kot gesta gostoljubja, kjer poskušaš gostu ustreči (gostu na domu, ne v turističnem pomenu). Kako je vaše mnenje glede tega?

Mimo teme sicer....ne pa čisto.

lp

19. avg 2011 15:57

Sem večkrat slišala take pomisleke, kot jih omenja robida, češ če se mi trudimo tam spodaj, naj se še oni pri nas. Kaj pa porečemo Angležem, Nemcem .... naj se tudi oni potrudijo s slovenščino, ko pridejo k nam? Ali je čisto normalno, da začnemo takoj govorit angleško, nemško ali kako drugače, ker je to nekaj drugega kot naši nekdanji sodržavljani iz drugoh republik? Že res, da smo živeli v isti državi in da so se tudi v njihovih šolah, vsaj ponekod, učili slovenščine. Pa vendar - a ni bilo vedno tako, da smo le bili premajhni, da bi se drugi učili našega jezika? A se bomo učili latvijsko, preden bomo šli tja na obisk, ali bomo skušali kaj doseči z angleščino? Navsezadnje se tudi nismo trudili z makedonščino, ko smo šli na Ohrid.

Kot je angleščina nekakšen univerzalni jezik za sporazumevanje po svetu, tako je bila pač "srbohrvaščina" nek najbolj pogosto uporabljan jezik ne nekdanjih skupnih prostorih. Tako pač jaz gledam na to.

Sama se nikdar nisem ukvarjala s takimi pomisleki. Odgovarjala sem v jeziku, kot me je kdo nagovoril, seveda če sem znala. Če nisem, sem pa skušala najti jezik, v katerem se je dalo sporazumeti, na koncu pa so bile tu roke ....

Res, nikdar nisem razmišljala v smislu, naj se nekdo potrudi s slovenščino, če že pride k nam, ne glede na to, da sem sama čez mejo takoj spregovorila v drugem jeziku. Že zato, da sama sebi ne zapletam zadev. Se mi zdi, da je veliko pomembnejših stvari od takih pomislekov.

Mamamia

19. avg 2011 16:08

mamamia, se popolnoma strinjam. Vsi tisti, ki se še vedno sekirajo, da smo tako majhni, da skoraj nihče ne zna našega jezika, pa naj se tolažijo s tem, da je takih še najmanj ... 452 ...

Ker je vikend pred vrati in smo verjetno željni razvedrila, pa še nekaj novokomponiranih besed (našla na hrvaški internetni strani):

međunožno guralo sa dva napuhala - bicikl
dvokotačno međunožno prdekalo sa dvostrukim guzoodmaralom - motorcikl
zelenočohano četveronožno štapitalo - bilijar
okolovratni dopupnik - kravata
okolotrbušni pantalodržac - kaiš
mozgodrkajuće rukoticalo - šah
milozvučno prostodirkalo - sintisajzer
visokosjedeći konju u guzicu gledajući gospodin - kočijaš
četvoronožno blatobrčkalo - svinja
četveronožno runjavo travopojedalo - ovca
nadzornik četveronožnih runjavih travopojedala - čoban
mukotrpna kurcočekalica - usedelica
okolokućno vodopišalo - oluk
nalogodavni bezosjećajnik - direktor
stožerni nalogodavni bezosjećajnik - generalni direktor

Pa lep vikend!

P.S. Končala z branjem Služkinj! Preberite tudi vi!

19. avg 2011 16:11

 mamamia!

Velikokrat poslušam, kako se kdo usti, da on pa z južnjaki že ne bo govoril po njihovo, pa ga prav nič ne briga, ali ga razumejo ali ne (pa ta "kdo" zna biti tudi kak na katerem drugem področju zelo razgledan in razumen človek): naj se potrudijo ali pa naj se spakirajo tja, od koder so prišli. To pa seveda nikakor ne velja za severnjake in zahodnjake. Dokler imamo tako zelo zmešane kriterija, je bolje, da se pogreznemo v molk in preveč ne razpravljamo.

19. avg 2011 16:12

Zelo lepo napisano, mamamia! 

19. avg 2011 16:40

a ne, sonci, da je balkanski humor nenadkriljiv?

Tako kot recimo - ne prekidaj ženu dok šuti (uporaben v vsakem trenutku) ali dobar pasulj daleko se čuje (prigoden za na kulinariko).....

19. avg 2011 17:27

A veš Robida, da sem se včasih tudi sama spraševala, če nismo res pretirano pretirano servilni(1), vendar so me izkušnje zadnjih let prepričale, da ni šlo za to. Mislim, da pri večini gostov iz drugih republik ni šlo za aroganco, ampak čisto zares zato, da so se s slovenščino, makedonščino, albanščino, madžarščino in italjanščino srečali maksimalno enkrat tedensko ob nedeljah, ko so na TV predvajali filme in nadaljevanke po nacionalnem ključu. In enostavno res niso nič razumeli in ni šlo za kakšno prerivanje za premoč, ampak očitno samo za to, da se z nekom, ki te zanima potrudi,š in se meniš magari z dimnimi signali.

Opažam, da tudi veliko slovenske mladine zadnjih nekaj let  čisto zares ne razume ne hrvaško, ne srbsko in ne bošnjaško, kje pa da bi prebrali kakšen, še tako kratek tekst v cirilici.

Eden mojih mlajših sorodnikov se je pred tedni vrnil iz Novega Sada. Ko sem ga vprašala, kako so sporazumevali  me je debelo pogledal - ja menda po angleško, saj so ja normalni, ne?

Pa to ni nič nenavadnega - včasih je bila srbohrvaščina (pa naj se kdor koli spotika ob ta izraz, to je bila pol stoletja lingua franca v Jugoslaviji, pa i šire)

Ne samo, da je bila obvezen predmet v osnovni šoli, večina TV programa je bila v tem jeziku, brez podnapisov seveda, dostopne je bilo, in tudi bralo se je neprimerno več literature v srbohrvaščini (bom kar vztrajala pri tem nazivu, če nam je všeč ali ne, je dolga leta obstajal, za sporazumevanje smo ga uporabljali in ga še uporabljamo vsi, ki nam hrvaški, srbski ali bošnjaški jezik ni materni in ki ta hibridni jezik razumemo zato, ker smo se ga naučili, bodisi v šoli, bodisi v posrednih ali neposrednih stikih z govorci drugih jezikov).

Tudi bošnjaški, hrvaški in srbski govorci so se ga, mogoče malo lažje kot Slovenci, Makedonci in manšinjci, prav tako morali priučiti, saj to gotovo ni bil jezik, ki bi ga kjerkoli govorili doma.

Takrat se je potovalo in dopustovalo pretežno znotraj meja nekdanje države. Večina šol, gasilskih društev, celo mest je bila pobratena s podobnimi organizacijami v drugih republikah in stiki so bili še kako živi. In kot nas znova in znova in znova poučijo naši junaki 50+, se v naši hrabri, složni in nepopustljivi armadi vsaj v glavnem ni poveljevalo v esperantu.

Spominjam se, da sem bila (pa ne samo jaz) do tretjega letnika faksa, ko smo odpotovali na ekskurzijo v Makedonijo, sveto prepričana, da ne samo razumem, ampak se lahko tudi kaj pomenim v makedonščini. Seveda, saj smo po TV vsak teden gledali vsaj po en makedonski film ali nadaljevanko. Podnapisi pa niso bili ne v slovenščini, ne v bošnjaščini niti v hrvaščini ali srbščini. So bili kar v srbohrvaščini in smo jih vsi razumeli in se v tem jugo esperantu tudi pogovarjali z makedonskimi kolegi in vsakim, ki je bil pri volji, da se meni z nami  tisti teden, ko smo bili tam.

Ja no, če bi pa bili v državi s Češkoslovaško (a se še sme to napisat) bi pa verjetno ves ta naš jezikovni nabor ( ki je, mimogrede , prispeval v zakladnico brisane srbohrvaščine dosti več kot le seštevek treh, zaradi različnih religij nastalih jezikov, bi pa vsaj vsi  (mejdun, a mi bo uspelo ostati politično korektna), ki smo se bili khm, sposobni naučiti  srpskohrvatski, govorili tudi češki, slovaški,najbolj verjetno en srednjejužnoslovanski mix.

Danes je seveda vse drugače, ne gre le zato, da je srbohrvaščina, ki je bila kljub vsem slabim podtonom v neki dobi povezovalni element, izbrisana. Časi so se spremenili, otroci se že v vrtcu povezujejo prek spleta in komunicirajo v jeziku, ki ni ne britanska ne ameriška ne avstralska angleščina, ampak nekakšna globaleščina, če si lahko tudi sama dovolim skromen prispevek k novoreku.

In seveda naši otroci ne zastopijo več po srbohrvaško, ne vem če  kakšnega starejšega od pet let  še zalotimo pred televizijo, na počitnice ne hodijo na Hvar in v Crikvenico ampak v Grčijo in na Tajsko (in se seveda povsod z vrstniki sporazumevajo v globaleščini).

In kdor bo hotel razumeti in biti razumljen,  se že zelo pospešeno uči kitajščine in hindija, tisti najbolj pronicljivi pa še česa bolj eksotičnega.

Meni všeč in v pomoč vsakokratna lingua franca. Seveda jo vedno narekujejo  trenutno najmočnejši, ampak dokler je stvar relativne izbire in ne postane obvezna, jo toleriram in uporabljam.

Dokler ne postane norma in instrument diskriminacije, jo vidim kot zelo pozitiven povezovalen element, ne samo med jeziki, ampak predvsem med kulturami. 

Dokler, seveda.

Saj Čedermacovo in podobne zgodbe poznamo.

Prav zaradi njih in zgodb, ki so jih doživljali niti ne tako daleč nazaj moji starši in sorodniki, in ne nazadnje tudi zaradi hudih časov, ki so jih preživljali pretekla leta moji sogovorci srbohrvaškega jezika,  ne zamerim čisto zares kakšni kavki, ki mi odreče čašu vode; mogoče je bila prav njena nona tista, ki se mi je pred štiridesetimi leti leti smejala, ko sem prosila za še pa jedan kuzarac vode. Bićerin d¨acqua dobim pa  zmeraj, saj je hvalabogu človeški spomin selektiven in tisto ta grenko se pozabi najprej.

(1) Glede naše lingvistične servilnosti:

Se mi zdi, da imamo dve, če ne tri gostoljubnosti.

Ena je za zelo zahodne in severne goste, ki so deležni ovacij takoj, ko zložijo skupaj recimo huala, dosvidenja in Slovenija is small, but beatufull ali pa celo kakšno bravurozo v smislu Gospodičina, šetati šuma-grad? Tako zelo omikanim osebam se seveda ustreže v vseh smislih in na vseh nivojih in se z njimi komunicira v bolj ali manj imenitnem pidginu. 

Druga vrsta gostoljubnosti, (malo bolj umirjena) je za goste, kako bi rekla, bolj vzhodne in mogoče temnejše provinience, ki so se sicer (da ostanemo pri besednih spretnostih) dovolj dobro priučili slovenskega jezika. Običajno se zvito izogibajo pastem, ki prežijo na klenega domorodca v sklonu, spolu in številu.Izdaja jih naglas in izgled. Takile ne bodo nikoli povabljeni v Kongo v Grosuplje, pa če so stokrat doma iz Kinšase. Ali iz Milanovca. Ampak tepst jih pa zaenkrat ni treba.

Tretjo vrsto pa gojimo zato, ker smo tako zelo ljubeznivi in strpni, da nam gostoljubnosti preostaja.

Ta presežek je namenjem tistim, ki jim je kljub temu, da ne dosegajo standardov prve in druge grupe, uspel kakšen dosežek, o katerega pomembnosti za narod bo razpravljala in odločila skupina mladih in starih butlnov, ki bodo tudi nepreklicno, brez kakšnih sitnosti pritoževanj, določili nagrado (prva bo, da se jih zaenkrat ne obeša, še posebej na Janezovo hruško ne, za druge bo pa razpisan referendum).