27. dec 2005 11:56
Joj, rozanec, ne no tako resno, saj se Sibi nihče ni privoščljivo smejal - iz njegovega pisanja ja veje ena sama dobra volja, češ, še vi se nasmejte, kaj se mi je zgodilo. Sibo poznam in vem, da se sploh ni kaj prida zaskrbel nad dogajanjem - kdo bi se pa jezil, če ti kolač splava po vodi zaradi dobre kapljice v pravi družbi? VSak od nas nosi v sebi kakšno podobno anegdoto, pa kaj - jaz sem se sama sebi vedno smejala in štorije razlagala še drugim, da so še oni imeli kaj od dogajanja...Ko pa je tašča enkrat padla z lestve, sva se s svakinjo, njeno hčerko, tako smejali, da je nisva mogli pobrat. Šele ko sva se odsmejali, sva ji pomagali na noge, pa še potem, med podpiranjem pri hoji, so nama solze tekle od smeha, ker je bil prizor res smešen, in se je še ona začela smejat, čeprav je imela zvit gleženj in je morala k zdravniku...Mamamia
mamamia