Danes zjutraj sem v članku v mladini prebrala nekaj zelo resničnega. Pogosto pozabim/o na to, se tega ne zavedamo:
"vse življenje živimo v prihodnosti ali preteklosti: razmišljamo, kako bomo končali šolanje, odplačali posojilo, se oblekli jutri... ali razčiščujemo stvari za nazaj - prežvekujemo spomine, iščemo krivce, blažimo bolečine. Le redki znajo živeti v tem, konkretnem, danem trenutku..."
Mladina, 29. oktober; članek Pri nas je dovoljeno jokati - spremljanje umirajočih svojcev
Pa lep dan vsem, upam, da vas s tem zapisom nisem spravila v slabo voljo
tjas