Zamenjava srčne zaklopke

3. jun 2011 16:22

Roncolino,

verjamem, da ti ni lahko, ker sem bila pred kakimi 25 leti v tvoji koži; s tem, da se je tista zgodba veliko slabše končala. Takrat sem bila v letih, ko so zboleli in umirali dedki in babice, ki so bili pač stari in za katere je božja pravičnost zahtevala, da nekega dne odidejo, nikakor pa ne nekdo iz tvoje generacije, sploh ne, če si z njim odkrival lepe in manj lepe skrivnosti življenja. Pa je vseeno udarilo tik zraven mene. Še danes naredim ovinek okoli kliničnega centra, če sem že v tistih koncih, ker me še vedno stiska, ko grem tam mimo. Povsem brez slabe vesti lahko zatrdim, da bi bilo takrat, ko sem bila jaz "notri" v tvoji zgodbi, tole Vendelinino pismo zadnje, kar bi si želela prebrati. Ko si tako globoko prizadet, je težko razmišljati po pameti in nekaterih stvari nočeš in ne moreš razumeti. AMPAK.... Zdaj, ko je že tako dolgo tega, kar sem s solzami premočila robce in rjuhe in še vedno živela naprej, pa ko mi je počasi v možgane prodrlo spoznanje, da nisem jaz tista, ki se ji je nekaj strašnega zgodilo, ampak fant, ki je umrl pri šestindvajsetih, ko bi moral začeti živeti - zdaj ti lahko zagotovim, da ima Vendelina prav, četudi bi bilo malo več tankočutnosti zelo na mestu. Ene stvari v življenju so pač grde in naježje se je sprijazniti s tem, da takrat, ko se tebi podira svet, drugi ljudje živijo, kot da se ne bi nič zgodilo. Pa je čisto prav, da je tako.

Zato tudi ti pogoltni svoj lastni nasvet, da je foum zato, da se izmenjujejo nasveti. Sploh, ker tole, kar si dobila malo preveš direktno servirano naravnost med oči, v bistvu povsem drži.

Vendelini pa želim, da ne bo nikoli kot neotesano pleme sedela v katerm od hodnikov kliničnega centra in trepetala za življenje najdražjega, kar ima na svetu. Do nekaterih spoznanj prideš, ko si intelektualno na višku. Do drugih, prav tako dragocenih, pa takrat, ko si povsem na tleh. Mislim, da ta šola - prej ali pozneje -nobenemu od nas ne bo prihranjena.

Lep pozdrav,

3. jun 2011 20:15

Roncolino, verjamem, da si preživljala težke trenutke, ker sem jih tudi jaz. Moj oče je imel operacijo na srcu, in težko so trenutki, ko čakaš, kaj bo in kako se bo razpletlo. Pri njemu se žal umetna zaklopka ni "dobro "prijela", zato tudi ni dolgo zdržala. Danes je pokojni zaradi srčnega infarkta.

Tudi jaz sem takrat čutila tako, kot ti. Vsi, ki pridejo na kakšno tako življensko preizkušnjo, nekako tako občutijo. Ampak vsaka izkušnja te popelje v drugo razmišljanje. Veš, tudi jaz sem srčni bolnik, pred 2 letoma sem prestala hudo srčno operacij, trajala je 12 ur in bila je borba za življenje(no, vsaj tako so mi kasneje povedali). In spomnim se dneva, ko sem svojim povedala za datum, in spomnim se njihovih obrazov. Takrat sem vedela, da moram biti jaz tista tamočna, in da si ne smem dovoliti samosmiljenja (pa ne mislim, da se ti kakorkoli smiliš sama sebi, prosim, ne razumi me tako.). In v takih trenutkih spoznaš, da ima Vandelina prav! Ko si enkrat sam na tem, in želiš ohraniti oziroma omiliti bolečino svojih, moraš drugače razmišljati in drugače delovati.

Pa da povem še; take operacije so težke, in težko je, da so čisto brez zapletov. Tudi pri meni je prišlo do pooperativne zagnojitve rane, hude vročine,... Ležala se 1 mesec na infekciji, pa niso čisto dobro vedeli, kaj naj z mano. Danes sem na antibiotiku; ja, po 2 letih še vedno teče gnojček ven iz rane. Notranja vnetja, telo ne sprejme tujka(zaenkrat še ne). Pa mi na misel ne pride, da bi krivila kirurga, ali kogarkoli drugega - dali so mi novo življenje, in hvaležna sem jim za to. In predvsem moje življenje je sedaj kvalitetno, pri gibanju nimam nobenih ovir, lahko hodim, kolesarim,tečem... edino fitnes naprav pa rajše ne( zaradi oprsnice). In tudi nisem ljubiteljica le teh, narava mi da dosti več.

Tako da, jaz sem vesela, da je tukaj nekdo, ki brez zadržkov pove svoje mnenje. Tudi meni je včasih njeno mnenje "kruto", ampak potem pa, ko malo bolj razmislim, vem, da ne misli nič slabega. Samozavest spodbuja, to je to!

Aja, mogoče še podatek, da imam 35 let, tako da spadam še med tamlade. Kar se tiče tablet; tudi pri naravni zaklopki ni 100%, da ni tablet. Baje, tako so meni omenili.

Lep večer vsem!

3. jun 2011 22:32

Atos, želim ti vse dobro, še naprej toliko življenjske vedrine in dobre volje!

3. jun 2011 22:44

V takih situacijah ohraniti mirno kri in hladnokrvnost je najbolje, kar lahko naredimo za bolnika. Kar pa ne pomeni, da smo brez čustev. To sta dve različni stvari, vsaj zame.

Ker čutiti z nekom je nekaj drugega kot v težkih situacijah ohraniti mirno kri in trezno glavo. Slednje lahko bolniku še kako pomaga, pretirano izkazovanje čustev v takih situacijah pa meni ni blizu. Da nam je do nekoga in da smo z njim kažemo drugače kot pa s čustvenimi izlivi v težkih situacijah. Za bolnika gre, ne za nas.

Ne govorim na pamet, sem bila v situacijah, ko bi skočila iz lastne kože in je bilo zelo hudo, a sem navzven ohranila popolno mirnost. Do izhoda iz sobe bolnika, no, potem pa sem iskala "rame za plakanje".  A bolniku sem te izbruhe prihranila.

Mamamia

4. jun 2011 6:54

Mislim, da sem dokaj realen človek - toda mene Vendelinino pisanje na prav vsako temo nekoko moti -tako da sem se že navadila, da preberem prvih nekaj stavkov in če vidim, da se s pisanjem ne strinjam ali da mi v določenem kontekstu ni všeč pisanje enostavno preskočim. Ne morem si misliti, da je nekdo tak "multipraktik", ki se spozna prav na vse - od tega gaj obleči, kako se obnašati, kaj jesti, kako skuhati.... Vendelino spoštujem in mislim da je zelo izobražena in razgledana ženska in zanimivo bi jo bilo spoznati tudi v živo (to je ena taka moja skrita želja). Je pa včasih njena kruta resnica še kako resnična.

Tebi roncolino pa - izkušnja, ki sta jo s fantom pri svojih rosnih leti dala skozi vaju bo zaznamovala za vse življenje. Povsem nekaj drugega je opazovati to dogajanje pri sosedovih, ali pa to doživljati v svoji družini ob ljudeh, ki jih imamo radi. Hvala ti za izkušnjo, ki si jo delila z nami in vse moje najlepše želje obema.

Tudi tebi atos moje najlepše želje.

4. jun 2011 8:00

S tem se popolnoma strinjam.

V mislih sem imela tisti trenutek, ko je Roncolino na forum napisala, da ji je bilo ob fantovi operaciji težko in hudo, Vendelina pa, naj joka, ali odraste.

4. jun 2011 13:55

Hvala tako Atosu kot Limol za njuno pisanje. Obema želim vse najlepše v življenju, sploh tebi Atos pa, da bi ti zdravje čimbolje služilo!

Kot sem že enkrat omenila, jaz svojega pisanja nisem pisala v stilu jokcanja in stokcanja, hotela sem samo deliti svojo izkušnjo, ki je potekala z zapleti. Sama sebe nimam za šibkega človeka, navsezadnje en bi vsak dna po šoli tekala v bolnico na obisk, pa potem domov za knjige in ves naslednji mesec, ko so vsi prijatelji uživali na morju bila taksi in vozila v Ljubljano na preglede mojega najdražjega. če ste me ostali dojeli kot šibko osebo, ki ne zmore stati nekomu ob strani, ko je v stiski, ste me pač narobe ocenili.

Priznam, da sem menda preburno odreagirala na Vendijin post (teta Vendelina obljubim da nekoč bom odrastla) ampak pustimo to.

Vsem, ki vas kakršnakoli operacija še čaka pa res želim čimhitrejše in lažje okrevanje!

4. jun 2011 19:50

Hvala vsem za lepe želje, ne dam se jaz kar tako

Roncolino, hvala, ker nisi jemala mojega pisanja kot kakršenkoli napad nate.

Lahko si ponosna nase, da si mu in mu stojiš ob strani!

6. jun 2011 10:13

Kako razlicno dojemamo sporocila - zame je bil vsak posebej odlicen, oba skupaj pa med seboj nepovezana (z izjemo naslova).

6. jun 2011 14:41

Zame tudi. Vedno z zanimanjem preberem poste od Vendeline in roncolino, ker imata vsaka svoj, premišljen in dostikrat različen pogled na svet. A ni prav v tem čar forumov  - soočanje različnih mnenj, ne da se kdorkoli čuti užaljen (ali po možnosti še kdo drug v njegovem imenu)?