26. okt 2012 19:35
Do enega tedna nazaj tudi sama nisem imela izkušenj z miškami. Zvečer v vikendu odgrnem posteljno pregrinjalo in ostrmim. Rjuha, deka, kapna, vse zgrizeno v krogu. Pripravljeno za gnezdo. Ko uredim posteljo, grem spat. Nič hudega sluteč in premišljujem, katera živalca bi mi to zgrizla. Sem mislila, da je prilezel črv iz oreha, oreh sem pa našla pod jogijem. Se vidi, da sem mestna miš, ki nič ne šteka. Zbudim se kmalu po polnoči, ker nekaj škreblja. Kmalu se mi posveti: Sprijaznim se in si rečem, samo da ne bi bila podgana. Do jutra nisem spala, takoj ko se naredi dan, na široko odprem vsa vrata, se oborožim z metlo in grem v kuhinjo nad miško. Takoj, ko se spogledava, jo ucvre za kuhinjske elemente. Odprtinico zagradim z deščico in kartonom. Aha, pa te imam in sedem v sobo na zajtrk. Skozi široko odprta vrata sije sonce in jaz premišljujem, kako se rešiti nepovabljene gostje, ko na steni opazim silhuto svoje nove sostanovalke. V paniki kličem moža, ne dvigne, kličem brata se ne oglasi. Grabi me panika, kljub temu, da vem, da se ona mene še bolj boji. Končno mi da brat nasvet kako in kaj.
Meni sosedov Medo, ki je moj velik prijatelj in muc, ki pride vsak dan na zajtrk in večerjo, pa tudi čez dan se mi rad mota pod nogami, niti slučajno ne pomagata. Maček ni navajen priti skozi vrata, kmečki so bolj vzgojeni kot mestni.
Konec zgodbe: miška je končala svoje zemsko življenje na meni ne ljub način. Žal za naju obe ni prostora v istih prostorih.
Še nikoli ni prišla miš v našo hiško. Letos mora biti eno mišje leto.
Sem bila pa neznasko začudena, kaj vse je počela v moji odsotnosti. V eni gajbici sem imela orehe. Nanesla jih je pod jogi!!, za knjige, pod predal omare, v štiri gumijaste škornje. Seveda sem dezinficira in čistila in spet dezinficirala in včeraj ponovno šla preverit, če je kje spet kakšna nova miš. Orehe sem odnesla.
Poslej bom ves čas na preži. Glodalcem ne zaupam več. Pika.
naor