Kot eno osnovnih načel zdravega prehranjevanja in vzdrževanja vitke postave se vedno ponavlja pravilo "jesti večkrat po malem". Vendar moji logiki to povzroča probleme.
Če razdeliš dnevne kalorije na šest ali sedem delov, nastanejo to zelo zelo mali obroki. Niti eden od njih tako ne more biti podoben kakšnemu resnemu kosilu z več jedmi, ki bi vsaj za silo potolažile dušo. Še hujši problem pa vidim v odvisnosti od hrane. Dve prijateljici in en prijatelj, ki se držijo takšnega načela, so po mojih pojmih v stalnem stresu. Neprestano morajo razmišljati, kje bodo naslednjič jedli oz. kaj morajo vse nesti s sabo. Kakaršno koli aktivnost se gremo skupaj, neprestano sprašujejo - kdaj se bomo pa ustavili za malico? Ali pa postanejo kar omotični, ker jim je "padel cuker" in si tlačijo čokoladno rezino v usta. Kuhajo ne, ali zelo redko. So vitki, a nekam bledi, po mojem tudi manj srečni. Ali se motim, ko se mi zdi moj način veliko bolj praktičen? Z užitkom skuham in s še večjim užitkom pojem zdrav, čeprav nekoliko obilen obrok. Naslednji dan lahko cel dan korakam po hribih brez nevarnosti, da bi od prenizkega cukra padla čez prepade, pa čeprav bom resno jedla šele zvečer ali celo naslednji dan, saj veliko hrane ne moreš nositi s sabo. Edina stvar, ki me obremenjuje pri aktivnostih in potovanjih je voda, in ne bi se rada zraven obremenjevala še zaradi hrane. Kaj pa menite ostali?