7. okt 2005 6:29
Dobro jutro rožice ! Še nikoli v življenju nisem bila tako blizu čelnemu trčenju kot danes zjutraj. Na ravni cesti je en cepec prehiteval celo kolono osebni avtov in je očitno napačno ocenil razdaljo. Kar naenkrat sva bila tako blizu, da sploh ne vem, kako nam je ratalo, da smo se odpeljali mimo brez trka. Močno sem zavirala in šla čisto na bankino, po moje se je umaknil tudi tisti, ki je bil prehitevan, saj se mi je zdelo, da smo se trije peljali vštric, samo ni bilo časa gledati, ker je šlo prehitro. V mislih sem samo rekla Žiga in že je bilo mimo. Takrat pa se mi je čisto utrgalo. Začela sem kričati in komaj sem dihala, po kakih 200 m je bil prostor, da sem zapeljala s ceste in tam tulila v avtu nekaj minut. Še zdaj imam mehke noge in kar tresem se. Potem sem jokala še kar nekaj časa, tudi, ko sem vozila, ker mi je kar naprej prihajal pred oči tisti avto in kako blizu smo bili. Pojma nimam, kako nam je ratalo, da ni bil bum. In kako hitro bi moj velikan ostal še brez mame, zaradi kretena, ki se mu mudi. Pa naj se zabije v kandelaber, če se mu mudi umreti, ne pa da pobira zraven še druge. Ne morem več pisati. Pozneje. marjanca45
