24. jun 2005 12:16
Spet sem prišla malo klepetat. Ja, sem res dobre volje. Saj se tudi meni začnejo počitnice, ko jih ima Žiga. Danes spričevalo, potem pa 2 meseca in pol miru. Encijan, saj sem res mešna, ko stojim kot kaka kura z njim, pa ja tako velik, jaz pa tako mala. Dokler sem imela več kil, še ni bilo tako, sedaj pa sem se res skrčila. Glede hitrosti hoje pa se res ne rabiš bati. Brez skrbi, ne divjam več, sploh, če hodim s kom skupaj. Kadar hočem "divjati", grem sama, da nikogar ne motim. Tuna, tudi jaz razmišljam, kje imaš še preveč kil. Pri moji višini 170 cm imam 64 kg, pa se mi zdi, da mi nikjer nič več dol ne visi. No, saj bi se našel kakšen kg, samo potem bi pa že drugod bilo narobe npr. na obrazu, oprsja pa res ne bi bilo več. Sem kar zadovoljna s tem, kar imam. Želim ti pa lep dopust in po moje lep vsak tisti dopust, ko lahko popolnoma izklopimo, pa ne glede na to, kje smo. Da nas le zjutraj zbudi poln mehur namesto budilke ! Katy026 ti samo začni. Kave sicer ne pijem, ampak so druge rožice pisale o nesladkani, pa kavi brez mleka ali smetane itd. Poizkušaj se zjutraj prebujati s telovadbo, namesto s kavo. Drage moje, danes imam srečanje s sošolci in sošolkami iz gimnazije, ki jih nisem videla že vsaj 20 let. Komaj čakam. Gledala sem slike iz teh časov in sem tudi takrat po moje imela več kil, kot jih imam zdaj. Saj kar verjeti ne morem. Tabina, saj veš, da šole za starševstvo ni. Človek pač dela tako, kot misli, da je najbolje. Saj ne rata vedno, je pa res, da, v kolikor se starši ukvarjajo z otroci in se z njimi dosti pogovarjajo, si vzamejo čas zanje, otrok na ta način dobi neko zaupanje in ve, da, ko bo v stiski, obstaja nekdo, ki ga bo razumel, mu pomagal. Ampak danes je ob tem hitrem načinu življenja verjetno marsikdaj težko uskladiti vse skupaj, vendar vem, koliko let nisem imela časa za branje svojih knjig, ker sem jih brala sinu. Moje so prišle na vrsto šele veliko pozneje. Pa važno je po moje, da se z otrokom ukvarjata oba starša, saj mu vsak lahko da nekaj "svojega". Meni je to zelo manjkalo in sem izgubo moža verjetno poizkušala še bolj nadomestiti. Spomnim se, kolikokrat sem prišla mrtvo utrujena iz službe, pa je prišel Žiga k meni s kakšno prošnjo za kaj početi. Nikoli nisem rekla ne, ker sem vedela, da naslednjič ne bo več prišel k meni. In ko človek enkrat zamudi "ta vlak", je prepozno. Ni ga mogoče več priklicati nazaj. Zdaj, po tolikih letih sem vesela spoznanja, da sem ravnala prav in čeprav raste moj sin v enostarševski družini, je "ta pravi" fant. Brez skrbi, samo rada imej še naprej tvojo sončico, ji to pokaži in povej, pa ne moreš zgrešiti. marjanca45