Ločevanje živil 90. dni - 4. del

2. sep 2005 9:23

Spet vas vse skupaj lepo pozdravljam. Čeprav sem končala en krog 3MD aprila, sem se nekako držala nekega reda do dopusta, potem pa so spet kg malo poskočili, ki bi jih sedaj rada dala spet na staro mesto. Zato sem spet malo pregledala jedilnik in kaj se lahiko je na kakšen dan, pa me je spet zbodlo v oči tole: beljakovinski dan: meso, sir, jajca, mleko,.... pa špinača, ohrovt, brstični ohrovt, ...... pa tudi v knjigi - nadaljevalni, je recimo cvetača vedno le na beljakovinski dan. Zanima me, ali se tudi ve tega držite, ali jeste to zelenjavo tudi na primer na škrobni dan. Tukaj je vmes tudi paradižnik, zelje. Vem, da se je o tem že veliko pisalo, pa še enkrat ne bi škodilo, verjetno bo koristilo tudi kateri drugi. Sicer pa je s taščami in mamami tako, da jim skoraj vedno ni nič prav, vključno z mojo (izjeme izvzete) Pa sem jo nekako ignorirala, kar jo je verjetno še bolj jezilo, še posebno, ker je mož "držal z mano". S časom ugotoviš, da je še najslabše, če se pustiš, da je včasih treba povedati, kar ji gre, zamera gor ali dol - boljša prva kot zadnja zamera - pravijo stari ljudje. Pri vsem tem pa seveda najbolj nastradajo živčki. Pa držite se še naprej, stare in nove. lkc

2. sep 2005 9:41

Jaz pri zelenjavi pazim samo da fižol in koruzo jem na Š dan, drugače pa je ne ločujem. Se mi zdi, da bi z ločevanjem zelenjave dieto preveč zakomplicirala. Poskušam je pojesti čim več, pa naj bo katerikoli dan. tejčica

2. sep 2005 9:45

pozdravček! najprej vsem velika hvala ker ste tako držale pesti za moj izpit! in kako je šlo? nimam pojma. vse je v profesoricenem ocenjevanju. vsak odgovor oceni z oceno, pol sešteje in aritmetična sredina,.... cele procedure. če maš dva odgovora pet odpade cela stvar...... skratka.... res sem šla naspidirana na izpit, ko sem vedela kako navijate zame... superca ste!!!!! naslednja stvar sem še hotela dodati glede vaših sončkov...ki bodo počasi ošli od doma... sama sem že 8 leto od doma. najprej takoj po OŠ v mb v internat 4 leta in zatem v lj študirat pa mi je komaj 22 let. in hočem povedat da mam vsako leto joka ko grem, kot bi šla prvič. In bo spet enako, ko bom šla oktobra spet uradno, če mi bo seveda uspelo v 4. letnik. več ali manj vsak ptiček slej ali prej zausti gnezdo in starši pa morajo mu to omogočit. ne bojte se če hoče vaš otrok študirat kamor koli. naj gre in vrata mu odprite. največja napaka je ravno ta, da ko otrok hoče nekam, pa ga starši ne pustijo. šele takrat, ko bo nekje ko bo samostojen, odvisen sam od sebe bo lahko pokazal kaj je odnesel od vzgoje staeršev. ali bo najprej šel po litrco in ni važno drugo, ker mama itak ne vidi, denar je dala, ali pa se bo najprej najedel, zrihtal stvari kar pač ma, razdelil denar, koliko rabi za hrano in druge nujne dtvari in če bo kaj še za kakšno rundo,....poklical domov.... veliko je na tem. sama sem bila večkrat na prelomu. predvsem v srednji šoli. bila sem živ hudič, a sem se na srečo pobrala in se sedaj še smejem vsem... pomembno je da se človek zave kaj dela, da se vzame skup in pobere... v glavnem ne se bat, če bo šel otrok, ker enkrat bo moral iti. prej bo šel, veliko bolje bo... in vedno mu morajo biti domača vrata odprta... meni se je vedno tako lepo vrniti domov. ker se spet počutim kot otrok in lepo mi je iti spet nazaj v lj, kjer sam samostojna, odvisna sama zase... in ne se bat za otroka.. normalno je nekaj malega, ampak ne pretiravat! bolj ko se človek boji, hujše je!

2. sep 2005 9:51

Ojla... križi in težave nas vse pestijo, kar boleče je spoznanje, da moramo skozi življenjske preiskušnje kar vsi po vrsti, brez izjeme. Sama sem na primer že 2o let sama s tremi otroci in to od takrat, ko so bili komaj v vrtcu. Ne morem vam povedati kako sem ponosna, zdaj ko drug za drugim končujejo študij.... ker smo se zares težko prebijali. Šele zadnje tri leta imam partnerja ob sebi za spodbudo in malce lažje življenje. Najbrž so vse te posledice kažejo na nas, skrbimo bolj za otroke kot zase in med tem, ko sem celo življenje pazila, da moji otroci ne bi bili debuluščki, kot sem jaz še iz otroštva in so danes kot tri fižolovke.. pa seveda je mami postala kot buhtelj.... Vesela sem ker me zdaj prav oni spodbujajo, da naredim več zase. Za vse tiste, ki se še vedno borite s svojimi in moževimi starši nasvet mojega dragege: Starši so preteklost, naša prihodnost so otroci in usmeriti se je treba na prihodnost! Zato se ne ukvarjajte z njimi, pojdite skupaj z vašimi sončki naprej v prihodnost! Danes je sicer moj prvi vodni dan, ki sem ga spremenila v sadnega. V službi imam delo do večera in ne bi zmogla.... bom morda nedeljo spremenila v vodo.... ko imam več časa in so moji sončki na kosilu pri očetu. Teža sicer stoji.... kot kaže se je moje telo že navadilo na spremembe...zato bom malce zmanjšala obroke in črtala grehe. Lep dan vsem in ob 2 h domov... na vikend! Maša

2. sep 2005 9:57

Ojla, skozipadalica....ja seveda imaš vse prav in tega se zavedam tudi sama, ampak žalosti, da moja ljubljenka odhaja z doma se ne da zatreti. Nikoli ji nisem branila, še več sama sem jo spodbujala, da gre naprej in še naprej.... ampak ko se zaveš, da otrok gre in da nikoli ne bo več tako kot je bilo, je boleče kljub temu, da veš da je to prav. Tudi žalost je treba izživeti, tudi solze so bile potrebne na poti, da sem lažje sama pri sebi sprejela to dejstvo. Vem, da bom jokala tudi ko bosta druga dva odhajala.... ampak to ne pomeni, da jima bom karkoli branila. Ja včasih je res težko biti mama.... Tudi neizživeta čustva puščajo kilograme na nas Prijeten vikend in veliko sreče na izpitih! Maša

2. sep 2005 9:59

Lep soncni dan! Uzivate kej v tem cudovitem vremenu? Mene kr malo mori, ko moram sedeti v pisarni, ko bi lahko ta čudoviti dan izkoristila za kolesarjenje. Drage moje, tako ste se razpisale, da sem porabila pol ure, da sem na tekočem. Najprej tudi jaz izrekam dobrodošlico vsem novim na forumu, je super stvar za motivacijo. Tudi jaz pogosto črpam moč ravno iz vaših besed. Še vedno se borim vsak dan s skušnjavami in kar težko vztrajam pri ločevanju hrane. Držte pesti zame, ker si res ne želim dobit vseh 12 kg nazaj, za kar sem se res borila, da sem jih izgubila. Glede vaših ptičkov, ki zapuščajo gnezdo. Jaz sem šla od doma pred 5 leti, ko sem se odselila v Ljubljano. In moram rect, da imam zdaj čudovit odnos starši. Sama sebi sem dokazala, da sem samostojna, odgovorna in da lahko sama poskrbim zase, ne da bi obremenjevala starše. In ko sem to dosegla, sem bila blazno ponosna nase in še vedno sem. Zdaj živim sama, preživljam se sama, čeprav sem še študent. Starši so me super vzgojili in so tudi oni ponosni name. Tako, da ne bo jim nič hudega. gremo delat! lelyka

2. sep 2005 10:01

naj še dodam nekaj.... sasy... glede tašče in vseh podobnih ljudi... taki ljudje uživajo, ko nekomu pijejo živce. ko po domače povedeno človeka jebejo v glavo za prazen nič. punce so povedale že. najbolje je se mu prjetno smehljati nazaj, ko nekaj ne paše mu ali se pritožuje in s prijetnim tonom odgovoriti... to je kontraosebi zadetek. in ko te vidi kako si npr žvižgaš, ko se obrneš namesto solz in da popeniš, s tem ga razkuriš, ker ni dosegel namena...in ko to narediš parkrat, bo ona letala razjarjena in rdeča v faco... poskusi. vem da je to težko. pa to naredi pred njo in makar greš v sobo kjer ona ne vidi da ti je hudo.. tam daj iz sebe... ampak najbolje je res kot je ena rekla , da greš nekam v naravo. meni takrat paše bicikl... da pedali pregorijo... še jaz dodam svojo testeninsko solati: jaz mam najraje metuljče, vseeno koliko. potem dam gor na majhne kocke narezan paradajz, po želji ter papriko, pa čebulo, pa malo kumarce,ali pa naribane bučke pa žlico kečapa in vse potrosim zveliko koprca, ker je kloprc moja nepogrešljiva sestavina povsod. ponavadi naredim tako, da je polovico zelenjave, polovico testenin. Zelenjavo zamenjuješ pač. Doma se postavim navadno sredi vrta in gledam s skledo kaj bi. pa grem, malo tega, malo tega, malo tega,.... pa si še do kuhinja malo premislim in je spet nekaj novega. jaz sem to ugotovila, enkrat, ko se mi ni dalo delat paradižnikove omake in mi je bilo zelo dobro. lp

2. sep 2005 10:05

Sasy dobro vem kaj doživljaš vse to sem tudi sama probala. Vmes je bil še moj sin, ki je bil najstnik s polno potuhe pri moji materi. Poiskala sem si pomoč, ker sem imela hudo depresijo in priporočam ti, da si jo poiščeš tudi ti. Ko enkrat padeš na tla, to pa je zelo hitro ti ni več pomoči, če si še tako močna, verjemi mi. Je kot živ pesek ki te požira in požira. Mama je lansko leto umrla in življenje se mi je zelo spremenilo na bolje. Vendar mama je mama pa če je še tako slaba, čeprav mi je bila zadnji dve leti njenega življenja sovražnica. Včeraj sem bila pridna "zakurblala" sem orbitrek. Lep pozdrav vsem!!!! beba

2. sep 2005 10:29

Hojla! Tako,album je urejen,če bi še katera rada dala slikco gor,naj pove,da ji sporočimo geslo.Ampak potem res dodajte svoje slikce! Danes so pa moji živci na počitnicah,saj sem sama v bajti!Uh,kakšen mir! Punci sta veselo prestali prvi šolski dan,jaz pa tudi. Ker danes intezivno pospravljam,žal nimam časa več pisat,zato se imejte lepo! Marjetka cvetka

2. sep 2005 10:43

No, končno sem spet tu. Sploh mi več na uspe zjutraj priti med vas. Sasy, ko sem brala tvoje pisanje, sem imela mokre oči in kurjo polt. Le zakaj hudiča mora človek v svojem tako kratkem življenju ( kaj je npr. 80 let proti večnosti) toliko pretrpeti ? Jaz sem ostala brez moža, ko mi je bilo 38 let, sinu pa 8 in pol. In ko pomislim, kakšen pekel na zemlji mi je potem naredila tašča, bi jo utopila v žlici vode. Nikoli v življenju nisem sovražila nikogar, njo pa sovražim iz dna duše. Vem, da to ni prav, pa si ne morem pomagati. Ko se srečava na grobu mojega moža, se mi tako tresejo roke, da komaj prižgem svečo. Nočem se ji pa umakniti, ker ji ne dam tega veselja, da bi me videla, kako me prizadene, ko jo vidim. Ampak pri vsem skupaj mi je najhuje, ko vidim, kako ne mara mojega sina in mu to tudi pokaže. On je bil, ko je bil manjši, zelo žalosten, saj je bila pred tem zelo dobra babica, sedaj pa je pravi zmaj brez kril. In po vseh teh letih je tudi on ne mara več. Sasy, veš, kogar bolečina in trpljenje ne uniči, ga ojača. In verjemi mi, da si zelo močna, če vse to prenašaš. Normalno pa je, da ima vsak človek svoj "plafon" in ko je ta presežen, se na svet podre in pademo v depresijo. Srečo imaš, da imaš družino, ki te razume in ti po svojih močeh pomaga. res pa je tudi, da si največ lahko pomagamo sami. In če te volj ni, je potem vse skupaj še težje. Veš, ko nekdo zloben vidi, da drugi trpi, ob tem uživa in ga še bolj "muči". Potrudi se ti zagreniti življenje tvoji materi, pa čeprav je mama ena sama. Po moje jo boš najbolj ranila v živo, če bo videla, da si vesela, da se imaš fino z družino, da ti oni pomagajo, kjer se le da. Nikar ji ne pokaži, kako te prizadene. Ko ti bo hudo, se skrij nekam, kjer te ne bo videla in potem bo njen užitek bistveno manjši. Sčasoma se bo naveličala. Maša, si pravi heroj, kar si naredila za svoje tri junake. Pa sem mislila, kakšen heroj sem jaz, ko sem sama z enim otrokom. Je pa res, da smo enostarševske družine nekaj posebnega. Smo bolj močni za raznorazna "darila", ki nam jih pripravlja življenje, se mi zdi, da smo bolj borci. Ja kaj hočemo, ko pa nam je življenje že tako hitro ustrojilo kožo in jo naredilo debelejšo. In verjetno smo res bolj navezani na otroke. Zelo rada bi te srečala v živo. Skozipadalica, zelo mi je bilo všeč tvoje razmišljanje o osamosvajanju vas, naših "mladičkov". Saj imaš prav, ampak, kot je Maša rekla, vseeno je hudo, ko gredo stran. Saj te še to vse čaka. Ampak do tega imaš še kar nekaj časa. Veliko uspehov pri študiju ! Tejčica, boljše stranišče, kot pa tvoj želodec. Če nisi karakter, daj hrano stran in ne bo skomin. Pa je ja škoda tik pred koncem dneva zafurati vso stvar. Helena45, to kar se je tebi zgodilo, je po mojem mnenju vrh trpljenja, ki ga človek doživi. Nimam besed, ker je to preveč huda stvar. Občudujem vsakogar, ki preživi to travmo, ki se pravzaprav nikoli ne konča. Vedno pravim, da je človek najbolj trpežna žival. Neverjetno, koliko smo sposobni pretrpeti, pa vseeno najti nek smisel in živeti dalje. Kar žalostna sem postala ob vsem tem. Tako bi vas rada objela, vam kaj lepega povedala, pa nas ločijo kilometri...... Ampak verjemite, da me zelo prizadene žalost vsake od vas in pogosto mislim na vas. marjanca45