26. maj 2005 22:16
Se stinjam z Galyko in mamamio. Pa tudi z vsemi tistimi, ki menijo, da gre ob takih priložnostih za pozornost in zahvalo. Res je, da je to plačano delo, praviloma je pa še bolj res, da (ga) je veliko več. In bolj čustveno nabito, da o odgovornosti in ostalem ne bi.
Vsako leto odide nova generacija "tvojih" otrok, ki pusti sledi v tvoji duši in spominih. Ko jih kasneje srečaš, si jih vesel,.... vsak dan si z njimi ure in ure, pogosto mnogo več časa kot njihovi starši. To ni tako, kot da delaš z ljudmi na okencu urada ali blagajni trgovine. Tako po mojem čutijo vzgojiteljice.
In konec koncev - kaj ni to tudi del vzgoje, da se otroci in starši zahvalijo in poslovijo od tistih, ki so z njimi delili mnoge ure, lepe in tudi manj lepe. Vzgledi vlečejo.
Torej je prav, da so "darila" v resnici pozornosti, pri katerih MORAJO sodelovati otroci kot soustvarjalci - saj je veliko dobrih primerov že zgoraj.
Sama nisem vzgojiteljica, vsake štiri leta se poslavljam od zrelih ljudi. In še vedno imam uokvirjeno sliko, z verzi in podpisi "mojih prvih", pa s slikco Garfielda, ki ima za nas poseben pomen. Že najmanj ducat let uporabljam nalivno pero, ki mi je spomin na moje naslednje, pa tako naprej. Niti v sanjah ne pomislim, da so to podkupnine, lepo prosim.
Pa bi bila ravno tako vesela, če bi se poslovili le z besedami in kakšno rožico. Brez solz pa tako nikoli ne gre.
Globoko pa bi me prizadelo, če bi dobila darilo, za katerega bi se čutilo, da ni od srca, zagotovo ga ne bi sprejela. Enako bi me prizadelo tudi, če bi odšli brez slovesa. Veste, zakaj bi me to najbolj prizadelo?
Ste kdaj pomislili, koliko ustvarjalnosti in idej je v takih pozornostih? V skledi orehov in drobilcu le-teh s pripombo, da so veseli, ker so vsaj toliko orehov strli skupaj z razredničarko. Zakladnica, verjemite.
rimljanka