Montignacova dieta

19. mar 2006 9:22

Rožanec,ni se ti treba odpovedat sladkim pregreham,le poišči si take brez belega sladkorja.Lahko ga zamenjaš z javorjevim sirupom, zgoščenim jabolčnim sokom, agavinim sirupom, pecivo ti lahko osladi tudi suho sadje. To gre z zdravim prehranjevanjem,z Montignakom pa očitno ne,kot je zapisala Teka. LP Aki

19. mar 2006 9:47

Ne vem, jaz se belemu sladkorju nisem odrekla niti pri moji strogi dieti zaradi zdravstvenih razlogov, niti krompirju, beli moki ali čemu drugemu, česar naj po Mintignacu ne bi smela jesti. Pa zdravje služi, kile pa tudi ostajajo, kot morajo. Torej se da zdravo prehranjevati in živeti tudi brez Minitgnaca, pač na drug način. Kakor komu ustreza. Zase vem, da Monignaca ne vzdržim, ker ne prenesem nobenega "predalčkanja". Kakorkoli obrnemo, za zdrav način prehranjevanja, pa najsi gre za zdravje ali kilograme, je potrebna disciplina, z Mintigancom ali brez njega. Kakor komu odgovarja, meni je pomembno le, da nimam občutka, da se moram nečemu odrekati in se držati nekih načel, pa imeti slabo vest, če se kdaj pregrešim. Ampak, različno smo si, načinov za prehranjevanje pa več kot dovolj, da vsak najde, kar mu ustreza. Pozdravček vsem zdravojedcem, z Monitgnacom ali brez njega, Mamamia mamamia

19. mar 2006 9:56

Se strinjam z mamamio- vsak zase najbolje ve, kaj mu ustreza. Sama s kilogrami nimam težav, sem celo, kot mi je rekel zdravnik- podhranjena, vendar pazim na to kaj dam v usta ( to pa zato, ker ima stara mama sladkorno, ati je imel probleme s holesterolom, mami pa jih ima s kilogrami- tako imam na kupu ljudi, po katerih se ne smem zgledovati). Lep dan vam želim

15. feb 2007 17:30

 

POZDRAVLJENI

 

Kako kaj z Montignacovimi načeli. Ali jih katera upošteva in kako ji to uspeva. Jaz se nameravam tega lotiti vendar takoj po počitnicah.

RAVELA

16. feb 2007 10:14

Moja prijateljica in moj oče sta lepo shujšala po Montinjaku, ampak rabiš pa kar precej volje, predvsem pa dicipline, da se držiš vseh načel. Seveda se da tudi drugače, ampak nekaterim je ta način najbližje, "vsak po svoje ptiček poje". Dela sigurno, če se držiš, torej.

Problem je, ker se težko celo življenje držiš teh načel... Hrana zunaj recimo ni ravno tako sestavljena, pa tudi doma si človek včasih zaželi kaj prepovedanega... Pa tudi malo dražja je ta hrana, ki jo on promovira, vsaj to je opazil moj oče. katerikoli način prehranjevanja se že greš, ti mora bit vsaj v osnovi všeč, sicer se ga je težko držat na dolgi rok.

Veri

16. feb 2007 10:21

Zdravo!

Tudi jaz imam pripombe glede 90 dnevne ločevalne diete tako kot mandarinica. Saj tudi jaz vstanem ob 5h in potem pridem ob 16h domov, kosilo pa je šele ob 17h. In tako tudi jaz ne zdržim ob 2 kosih sadja.

Imam pa dobre izkušnje z Dieto South beach s aktero sem shujšala 9 kg.

 

Lep pozdrav, Petra. 

priv

16. feb 2007 13:23

Petra, napiši kaj o tej dieti South beach. mandarinca

16. feb 2007 14:40

 

Kolegi in kolegice,

sama sicer nimam posebej veliko izkušenj s hujšanjem (hvala staršem za dobre gene!), sem pa videla, da je kar nekaj mojih znancev in celo sorodnikov, ki so kopirali moje prehranjevalne navade v resnici shujšalo in nekaj se jih celo ni zredilo nazaj.

Ena od uspešnih pristopov je očiščevalna dieta z grozdjem (ki se je lahko lotijo vsi, ki nimajo sladkorne) in gre približno tako, da kake štiri dni do enega tedna ješ grozdje in piješ vodo in če te ima, da bi kaj jedel, ješ rozine. To dieto prakticiram vsako poletje in se lepo prečistim. Dva dni se sicer malo motiviram, potem se pa ni več treba, ker se tretji dan začne organizem čistiti (si malo več na vecejki), ni pa vmes občutka lakote (ker se lahko ves čas hraniš, samo mora biti grozdje). Po enem tednu tega je telo osnovno počiščeno, um je motiviran. S to kuro sta se dva moja frenda lotila Montignaca, sestrična pa se je spopadla z 90.dnevno dieto. So bili vsi navdušeni, skupaj so zbili dol 80 kil in jih niso dobili nazaj.

Druga stvar je zajtrk. To je edini obrok, ki se ga ne sme preskočiti.

Redni ritem prehranjevanja: telo ima rado, če ob kolikor toliko isti uri dobi obrok. Po drugi strani pa telo čisto zmore preskočiti kakšen obrok (razen zajtrka). Kar z drugimi besedami pomeni: če ob določeni uri ne moreš pojesti obroka (služba, sestanek), potem ga ne vleci za dve uri kasneje, ker se bo telo zmedlo - manj se bo mučilo, če bo tisti obrok preskočilo, tako da pride spet v normalni ritem. Kar z drugimi besedami pomeni: če bi telo kosilo ob 13. uri, pa ne more in si prestavimo kosilo za 15.30 - tega kosila do večerje ne bo moglo kvalietno predelati in potem bo tista večerja prišla prezgodaj in se bo hrana tako ali drugače predelala v špeh, namesto da bi se v energijo in mišice. Sama zelo mirno preskočim kosilo, če imam ob moji kosilni uri ravno sestanek - ker v eni uri po tem itak nisem več lačna in brez problema počakam na malico. Poudarjam pa, da to funkcionira ob predpostavki rednega zajtrka.  Zajtrka pa se držim kot pijanec plota - še na letališče, če imam jutranji let - si nesem zajtrk in zadnjič sem morala pred kontrolo potnikov popiti cel tekoči jogurt, ker s tekočinami ne smeš na letalo, razen če ni otroška hrana in argument, da smo vsi večni otroci in da je jogurt otroška hrana, policaja nekako ni prepričal....:)

S tem principom je kolegica končno zbila kile, ki so se ji nabrale v nosečnosti (saj poznate tiste "nosečniške kile" ko je otrok že v mali šoli...). Pred tem je štiri leta hujšala in jo-jo nihala, po tem je pa zadevo v enem letu spravila v normalo.

 Poslušanje svojega telesa: če je telo kolikor toliko očiščeno (glej pasažo o kuri za očiščenje) in um kolikor toliko motiviran - potem bo telo samo dalo signale, kaj bi jedlo in česa ne - ne glede na to, kaj piše v dieti. Včasih daje telo znake, da bi jedlo čokolado - takrat se lepo poje rebrce čokolade (2 dag) in zadošča. Telo ne bo dajalo znakov, da bi pojedlo 10 dag čokolade naenkrat (ta signal vedno daje um). Včasih daje telo signale, da bi jedlo šnicel. In ga je treba pojesti. In telo tudi vedno da signal, da ima preveč hrane - to je tisto, ko nas vse tišči. Skratka, ne sme se dopustiti, da bi telo dalo takšen signal, ker je treba nehati prej. Če človek vzpostavi lepo komunikacijo s svojim telesom, bo slejkoprej prišel na zdravo težo. 

 

Vendelina jr.

16. feb 2007 14:50

Vendelina, si me nasmejala. (In teoretično to tudi vse drži. Praktično pa, je veliko drugih motečih dejavnikov).

(Veš en japonski pregovor pravi, da oni, ki ni sam padel s češnje, tebi ne more pomagat).

 

Na mojem hladilniku pa je priponka: Stres je, ko želodec pravi: nič več, usta pa pravijo: ni problema! 

lidka

16. feb 2007 15:07

 

Lidka, saj sem razmišljala, če bi kakšno rekla, glede na to, da mi ni treba hujšati. Samo, ljudje, ki stalno hujšajo in imajo n-izkušenj s hujšanjem verjetno nekje delajo kikse, ki jih ljudje, ki ne hujšamo in imamo normalno težo, ne delamo.

Vendelina jr.