Počitnice

23. feb 2005 11:37

Ma, ja...sej tko večina danes razmišlja. Sam gre za eno tako bol arhaično logiko, ki pa je po moje tud zasidrana v nas. Zgleda, da niti ne gre tok za trud, kakor pa za čas, ki ga vzame določena jed. Za izkazovanje ljubezni na ta način. Joj, da o nakupovanju hrane sploh ne začnem... === LP

23. feb 2005 11:51

Predlagam sestanek popoldan in skupno debato: kaj bi radi jedli, kaj lahko in boste pripravili sami itd. Nekateri otroci so radi samostojni in če jim kuharijo ne prikažemo kot žensko, zoprno in odvečno delo, je zadeva lahko celo zabavna. In če bo sedaj še nekoliko neobičajna, bo tvojim otrokom to morda zelo všeč. Zakaj pa ne bi en dan jedli za kosilo tople sendviče ali močnik ali mlečni zdrob? Seveda smo si mi odrasli in otroci glede na svoje želje po hrani in po kuhanju zelo različni. LP, župca

23. feb 2005 12:02

No, tudi jaz se strinjam, da je hrana tudi paša za oči, ne le za usta, in da je čar družinskih obedov - ali pa družabnih, teh namreč jaz kar precej prirejam - v ljubezni do priprave hrane. Ko kuham govejo juho na primer se mi zdi, da je v hiši nekaj domačnosti, ker si pač vzamem čas in pripravljam sestavine, odkrivam lonec in poskušam juho, čakam, da se umiri, da jo lahko lepo precedim, pa rezanje mesa in korenja in zlaganje na krožnik. S tem, ko hrano lepo naložimo in jo tako nesemo na mizo, se mi zdi, da damo tistim, ki so ob mizi, občutek, da smo se tako zelo potrudili prav zanje in jim želeli pripraviti kaj lepega. In če znajo to ceniti, toliko lepše. Ker se za domače večkrat tako potrduim, in ker imamo tudi med tedno organizirano redno kuhanje kosil, nimam niti malo slabe vesti, če otroka kak dan preživita na suhi hrani ali ob omaki iz vrečke, kupljeni pizzi, dunajskem iz Tuša in podobnem. Dokler to ni navada, ampka bolj izjema, ni nič hudega, vrag bi bil, če bi zaradi takega načina prehranjevanja začeli trpeti medsebojni odnosi. Meni se zdi lepo, če se družina vsaj enkrat na dan zbere ob mizi in se kaj pogovori, četudi je to zvečer (vsi se pač ne moremo vsak dan najti na kosilu ob 14.00, ne?) in ne ob polno obloženi mizi. Pri nas doma pač še velja neka tradicija, ampak ugotavljam, da otrokoma to nekaj pomeni (stara sta 19 in 16 let) in da tudi onadva uživata, ko ob koncih tedna kuha mama, torej jaz, in smo res vsi lahko istočasno pri mizi. Malo s em filozofirala, ampak po pravici povem, potrebovala sem 15 let, da sem se otresla navade, da mi je bila vselej prva misel v službi samo to, kaj bom danes pripravila za kosilo. Ko sem se razbremenila tega pritiska, je bilo vse naenkrat lažje. Mož je včasih rekel: Pa kaj kompliciraš, bomo vzelu dunajske ali piščanca v gostilni, ki nam je ob poti domov, ali pečene lignje v ribarnici, ki prav tako ni s poti, in podobno. Tudi otroci niso imeli pripomb, jaz pa s em bila samo boljše volje in na koncu smo imeli vsi kaj od tega. Torej, če nam je hrana v veselje, bodo to kamlu spoznali vsi okoli nas, in seveda obratno. Zato se lotimo kuhe, ko imamo čas in nas to ne obremenjuje, pripravimo nekaj, kar imajo vsi radi in si vzamimo čas, ko pa je "panika" pa si pomagajmo z najrazličnejšimi bližnjicami. Tako bomo znali ceniti z ljubeznijo pripravljeno hrano, bomo pa tudi brez slabe vesti, ko bo na mizi kaj akega, kar ne zahteva posebnega truda. Mamamia mamamia