Corona objemanje

14. avg 2020 14:50

Jaz sem pa imela priliko slišat od dohterjev tako pri očetu kot pri mami Glede na njena, njegova leta........

14. avg 2020 15:15

Ja kaj pa naj drugega reče - nekatere stvari pač pridejo z leti. Sprijazni se, če nočeš umreti mlada, boš pač nekega dne stara. Osteoporoza ali visok pritisk recimo je pri tridesetih znak za alarm in ukrepanje, pri osemdesetih pa že težko najdeš nekoga, ki ne bi imel vsaj malo načetih kosti. Saj meni tudi ni bilo všeč, ko mi je zdravnik rekel, da so leta pač naredila svoje in da je čas, da naj, namesto da se pritožujem in jem tablete, raje sama nekaj naredim zase. Ti v ušesih odzvanja prav bridko, ampak tako je življenje. Začne se z dioptrijo in bolečinami v križu, potem pa gre narava svojo pot, telo se stara, enega zgrabi tukaj, drugega nekje drugje, eni imajo pač srečo in jih do visoke starosti ne zgrabi nikjer. Saj bi bilo krasno do stotega leta tekati in skakljati naokoli, potem pa lepo zaspati na oblačku, ampak večini pač ne uspe. 

14. avg 2020 16:02

Limon  lahko  potrdim iz lastnih izkušenj, pa naj nam bo všeč ali ne. Odlično napisano!

14. avg 2020 16:11

Ne boš verjela, a celo med zdravniki so taki, ki  neozdravljivo bolnih in betežnih svojcev ne pošiljajo v bolnico. Z vsakim bolj rigoroznim posegom ali agresivnim zdravljenjem se tisto krhko ravnovesje, kolikor ga še imajo, pošteno razsuje.  Samo zato, da potomci lahko rečejo, da so "naredili zanje vse, kar se je dalo".  Koliko so pa  zato po  nepotrebnem pretrpeli, fizično in psihično, se nihče ne vpraša.  Zdravljenje ja,  na vsak način, če je človek še dovolj krepak, da ga bo prenesel in mu bo zagotovilo še nekaj kvalitetnih let življenja.  Ne pa, če je kljub posegom obsojen na životarjenje.  Razen na bolnikovo izrecno vztrajanje. Volja do življenja namreč dela čudeže.

14. avg 2020 16:40

Limnol, pa še kako prekleto res je. Lepo te je bilo prebrati.   

Pozdravček!

14. avg 2020 17:15

Točno te besede zdravnik (lahko) uporabi tudi pri 20 letnici/letniku, se ti ne zdi? Pomembno je, kaj sledi tem besedam (ali je bilo pred njimi izrečeno).

Vse ostalo je pa zgoraj povedala limnol.

rimljanka

14. avg 2020 22:34

Moj oče je po letu in pol hude bolezni umrl doma. Ko ga je zdravnik hotel poslati v bolnico zaradi pljučnice, že proti koncu, ko smo že pričakovali, da bo vsak čas za vselej zaprl oči, mama ni dovolila, zato je klical našega družinskega zdravnika, katerega je nadomeščal, in ta mu je potrdil, da z naše strani ne bo težav, če ga ne pošje v bolnico. Ker vemo, da je stanje resno in da želimo, da umre doma. In je štiri dni po tem res umrl. 

A leto in pol pred tem, ko je zaradi rahle možganske kapi moral v bolnico in so se potem diagnoze kar množile, nismo v smislu "glede na njegova leta" -star je bil 79 let, ko je pristal v bolnici - niti enkrat slišali, da česa zanj ne bi naredili. Tistega seveda, na kar je pristal. Pristal je na jemanje vzorca kostnega mozga, ker se je tam pač njegov rak začel, in to zato, ker je to tudi pomagalo pri neki raziskavi. So mu to povedali in je rekel, da naj kar vzamejo, kar morajo, če bo od tega korist za koga. 

"Glede na njegova leta" pa smo ob odhodu iz bolnišnice slišali le, ko nam je zdravnica svetovala, naj mu ne odrekamo hrane, ki jo ima rad, četudi  ni najbolj primerna glede na njegovo stanje. Ta "glede na leta" se je nanašal na to, da mu ne bi odrekali nečesa, kar mu veliko pomeni, ker ozdravitve itak ne bo, dnevi pa se mu iztekajo. In si je zaželel čokoladno torto s pomarančo, ki je nikoli ni jedel (sploh ni maral sladkega) in sem mu jo spekla in je z užitkom pojedel dva kosa. Pa ju po neki dieti ne bi smel. 

Hočem reči, kot je že Cila navedla, da ni vsak za v bolnico in da je potreben posvet s svojci. Medva z mamo sva očeta pač lahko negovali doma, kljub temu, da je iz bolnice prišel na nosilih, je po dveh mesecih stal na nogah in celo stopicljal po hiši, po treh mesecih je znova pisal in spet začel reševati križanke, bral je ... to je tisto, kar je Cila rekla, da je volja do življenja, ki se pokaže, ko misliš, da je za nekoga vsega konec. 

In seveda da leta prinesejo svoje. Enim le težave s križem in dipptrijo, enim z zobmi, redkim srečnežem pa še tega ne (kot je srečnica moja 82 let stara mama, ki ima še vse svoje zobe, ob tej "sreči" pa vrsto drugih tegob, da še komaj skrbi sama zase ...).

eh, dovolj.

15. avg 2020 2:23

Takole bom rekla. Moja starša sta bila kar v visoko starost dokaj zdrava. Ko sta potrebovala operativni poseg /eden mrena na očeh, drugi zamenjava kolka/ se je pri obeh kar grdo zapletlo. Pa ne po njuni krivdi.

15. avg 2020 7:27

Anemiilat: oba zapleta sta močno povezana s stanjem telesa. Operacija mrene na očeh ne reši vida, če je rumena pega poškodovana . Tak primer je moja znanka, ki kljub odstranitvi mrene ne vidi nič bolje. To so ji povedali že pred posegom a je trmasto vztrajala. In še vedno, kljub diagnozi,krivi zdravnika. Zamenjava kolkov ob močnejši osteoporozi je prav tako tvegana. Lahko, da se vsadek ne vraste, zlasti v visoki starosti.  Ne vem, če je bilo tako pri tvojih starših, a preveč ljudi sem se naposlušala, ki neupravičeno za slab izhod krivijo zdravnike. Ne rečem, da kdaj koga ne "zašuštrajo", se zgodi, posploševanje kar tako mi pa ni všeč. Življenjski standard in zdravila omogočajo doseganje visoke starosti, telo pa, kot lepo opisuje limnol, z vsakim letom nekaj izgubi. Ravno danes mi je prišlo na misel, koliko tegob mora prenašati Boris Pahor, ki bo čez nekaj dni dopolnil 107. let.

15. avg 2020 9:35

človek se najbolje počuti doma seveda če je ta možnost.