Vnuki

Imam vnukinjo staro 12 let aprila drugo leto bo 13.Nosi jo podaleč i  počez,sicer ne živi z nami,ampak kolikor hčerka pove,je zelo težko.Ali mi priporočate kakšno super knjigo,da bi jo ona prebrala,čeprav ne vem,če bom s tem kaj naredila.

22. nov 2018 23:27

Takole na daleč je težko svetovati, pojdi v knjigarno in povprašaj, kaj bi priporočali dekletom te starosti. Obnašanje otroka je odraz odnosov in vzgoje ter vzorcev od doma, kaj to pomeni da jo "meče" oziroma koliko jo meče je lahko tudi zelo subjektivna presoja. Posvetuj se s hčerko, kako z deklico ravnati. Ali je mala upornica, ali je sitnoba, ali je najbolj pametna, ali ne priznava avtoritete, kljubuje  ali pa je kaj drugega? 

Najdite ji kakšno stvar, ki jo bo zanimala. Pa ne le neke obveznosti kot so tečaji in podobno, ampak nekaj, kar njo veseli. Je nadarjena za šport? Šport je krasna stvar za pubertetnike, vem iz lastnih izkušenj. Sin je v najbolj norih letih igral vaterpolo, po vsakodnevnenm trneingu - dve uri v vodi - je bil dovolj utrujen, da mu niso neumnosti hodile po glavi, pa tudi vztrajnosti in še česa koristnega se je naučil (tudi to, da so drugi lahko boljši od njega, torej prenašati poraze, pa da ni edini otrok pod soncem, da se nekaj doseže le z vztrajnostjo, pa tudi, kdaj odnehati ...).

Hči je bila bolj živahna, a smo puberetto dali skozi neopazno. Trenirala je odbojko, šest let, in tudi ni bilo časa za norenje, upiranje, kljubovanje itd ... Šport je naredil svoje. 

Je morda nadarjena za glasbo, ples, bi rada igrala kak inštrument? Jo zanima risanje? Kuhanje? 

Skratka, na neopazen način ugotovite, s čem bi deklica imela veselja in jo s tem zapislite ali pa sodelujte pri tem. Naj bo njena želja vam še tako čudna, nenavafna, nemogoča - njena je in ustrezite ji, najdite skupni jezik. Ampak naj potem pri izbranem vsaj nekaj časa vztraja.

23. nov 2018 11:35

Na žalost nas mati narava ni obdarila s kakšnim okrepljenim živčnim sistemom za čas pubertete naših otrok, zato si moramo pomagati sami na način, da vzamemo v roke kakšno knjigo s to tematiko, da se skušamo postaviti v njihov položaj oz. prikličemo iz spomina naše obnašanje v takšnem obdobju, da skušamo določiti jasna pravila in meje (glede uporabe interneta, pohajkovanja...) in se potem tega držati, ker je jasno, da jih bo pubertetnik kršil, kot mora biti jasno, da dobi potem svojo porcijo kazni (odvzem telefona oz. prenosnika za kak dan je verjetno zelo učinkovita kazen). To je stvar staršev...babice in dediji naj pa skušajo biti razumevajoči in ne enake tečnobe, kot so starši, ker le tako morda uspe družini izvedeti, kaj se sploh v teh pubertetniških glavah plete. Sicer pa se bodo umaknili tudi od babic in dedijev, ne le od staršev.

Mislite na dan, ko se bo tudi puberteta končala in nudite pubertetniku zaščito in ljubezen, čeprav bi pogosto z njim naredili enagrdabeseda mame nekoč obupnop groznega pubertetnika, ki je danes čudovit ati mojim vnukinjam. Otroci med puberteto odidejo in, če jim stojimo ob strani, se po tej mori vrnejo...

Takšne reči je meni dopovedovala šolska psihologinja, ko sem ji potožila, da moram naredili še vsaj dva kroga po mestu, predno grem z govorilnih domov, sicer bi o meni pisali v črni kroniki. Pa ne le zaradi šole, nasploh zaradi njegovega obnašanja v tistih norih letih.

Preživeli smo in skušam delat, kot je moja mama...do nezavesti razvajat vnučki in jima dati vedeti, da sem zanju vedno na voljo...v lepem in manj lepem. 

In, kot sem že napisala: večino tega sem si zapomnila iz časov pubertete mojega sina. GROZNO je bilo. Baje sem takrat izjavila, da raje odstranim vse, kar je potrebno za otroke naredit, kot pa bi šla še 1 x skozi puberteto kakšnega potomca. 

No, takšno je moje videnje in upam, da vam kaj pomaga 

Ognjič

23. nov 2018 11:53

Morda dodam še en namig: starši naj bodo v stiku s šolo, v kateri je dekle, z razredničarko/razrednikom, včasih se izkaže, da so njihova videnja in/ali nasveti zlata vredni. Res je pa tudi, da včasih na tem naslovu ni pomoči. Upam, da je pri vas prvi scenarij. In, ja, za vzgojo so prvi odgovorni starši.

rimljanka

23. nov 2018 12:54

Ja saj zastopim,seveda vzela ji je računalnik in telefon in ajde pospravitit sobo.Hčerka dela na tri izmene,mlajši je začel v prvi razred.Rada ima živali,hodi jahat konje,pozimi ne,vpisala se je v turistični krožek,veseli jo fotografija.Malo jo v šoli daje matematika,drugače je pridna.Je pa res,da je to njena hči in ima sedaj očima.konec tedna pa je pri pravem očetu.Ker sem že 60 plus,vem tudi jaz sem bila naporna v teh letih,se mi zdi ,da je biloto ravnokar,tudi hčerka je delala preglavice tja do 17.leta,potem je bil pa mir.Hvala za vse napotke.Aja,hodi tudi na folkloro.

23. nov 2018 12:57

Oh Ognjič,to sem pa tudi jaz dala skozi. Očeta  ni bilo,je bila babica, od nje sem zvedela vse. Sta se zmenila med tistim časom, ko je sin prej prihajal iz šole, jaz pa sem bila še v službi. Pri njej je našel potuho!Lahko rečem, da je tole kar dolgo trajalo.No preživela sem. Še preveč sivih las mi ni naredilo tole njegovo.....Danes je pa tudi krasen fant. Babica pa še nisem.Se mi pa zdi,da pri fantih pride puberteta kasneje in dlje traja! 

23. nov 2018 18:44

Kakor kje, za sina še vedela nisem, da je v puberteti, je bila pa hčerka malo bolj naporna. Pa vse pozabiš, kaj ti drugega preostane. Dvorana, pri tvoji vnukinji je mogoče očim res tudi malo "kriv" za njeno težavo. To so občutljiva leta, hormoni delajo na polno. Saj bo minilo, veliko pozornosti ji pa ne bo škodilo, pogovorov in objemov tudi ne. Vse dobro želim.

24. nov 2018 10:25

tako je, šport naredi svoje, tudi folklora ... čimbolj jo zaposlite s tem, prikažite različne športe, različne plese ... seveda pa veliko razumevanja in ljubezni

o knjigah pa ne bi raje

24. nov 2018 12:06

Dvorana,

ko se pojavi v življenju očim, sploh, ko si že tako ali tako v težkih letih, je to zanseljivo velik šok, ki prav vsakega kar pošteno pretrese. Življenje se ti korenito spremeni, četudi na videz vse ostane isto, razern tega, da moraš hočeš-nočeš živeti z nekom, s komer sicer nikoli ne bi. Zato punci stojte ob strani in ji pomagajte, da bo sama spoznala, da je v njenem življeju zelo veliko lepih stvari, ne samo to, da je mama zdaj srečna, ampak da je tudi zanjo na tem svetu skritega še zelo veliko lepega, četudi zdaj mogoče tega ne vidi tako. 

24. nov 2018 13:55

Ne,to ni od včeraj,stara je bila nekako dve leti in pol,ko se je hčerka ločila.Ne vem pa kaj si otrok zapomni pri teh letih in kako konec tedna preživlja pri pravem očetu.Ne maram se vtikati,jaz hčerki povem svoje in naj potem ona ukrepa.

24. nov 2018 20:11

Dvorana, kako blizu si si pa ti s svojo vnukinjo? Jaz sem vse svoje križe in težave ( danes vem, da to sploh niso bili ) najlažje zaupala svoji stari mami. Vedno mi je pravilno svetovala. Nepozabno.