28. sep 2017 13:38
Prvi članek:
Otrokom prijazna šola? Zakaj pa?
Dr. Vesna V. Godina, socialna antropologinja
(6807) Čeprav večina strokovnjakov in "strokovnjakov" trdi, da bi morala biti šola otrokom prijazna, ni nobenega razloga, da bi bila. Nobenega razloga ni, da bi otroci morali biti s šolo zadovoljni. Da bi morali radi hoditi v šolo. Takih nasvetov in ugotovitev so na začetku šolskega leta polni vsi mediji. Tako kot so jih bili polni ob koncu šolskega leta. Ko so se vsi spraševali, zakaj slovenski šolarji ne marajo slovenske šole. In razglabljali, kaj vse je s slovensko šolo narobe. Nihče pa se ni vprašal, ali je morda kaj narobe s slovenskimi šolarji. S tem nočem reči, da s slovensko šolo ni nič narobe. Ker je. Hočem povedati, da za nezadovoljstvo slovenskih šolarjev s slovensko šolo ni kriva samo šola. Razloge je treba iskati tudi pri šolarjih. Ki jih v razpravah o slovenski šoli vedno prikazujemo kot uboge, nemočne, nesrečne in zatirane žrtve. Ki pa so v resnici vse kaj drugega kot to. Šolarji so v resnici zelo racionalno delujoča skupina, ki deluje v skladu s svojimi interesi. Z lastnim kalkulativnim umom. In predvsem z lastno libidinalno ekonomijo. Njihova izrazita značilnost je – kar potrjujejo tako pedagoške kot nepedagoške raziskave – nizka stopnja tolerance do neugodja. Do tega, kar je "nefajn".
Nezadovoljstvo šolarjev s šolo je treba v tem kontekstu brati kot nezadovoljstvo z okoljem, v katerem jim ni (dovolj) "fajn". Kar so strokovnjaki in "strokovnjaki" končno zapopadli. A na to dejstvo reagirajo narobe. Tako da poskušajo šolo narediti za učence bolj "fajn". To je napačna reakcija zato, ker šolarje omejuje na logiko libidinalnega delovanja, ki ga usmerja "fajn". "Fajn" je načelo ugodja. S tem sicer ni nič narobe. "Fajn" je nujni del vsakega libidinalnega ustroja. Problem pa nastane, ko "fajn" postane temeljno načelo, ki usmerja vedenje otrok tudi po petem oziroma šestem letu starosti. Kaj šele célo življenje. Verjetno večini ni jasno, kaj bi lahko bilo s takšno življenjsko logiko narobe. Še tem bolj, ker v današnjih zahodnih družbah prevladuje. Je medijsko propagirana. Strokovnjaki in "strokovnjaki" jo zagovarjajo in forsirajo. In to tako intenzivno, da je vsem nestrokovnjakom jasno, da je edina prava vzgoja in socializacija otrok tista, ki sledi temu, da jim je "fajn". Šolo, o kateri šolarji in šolarke poročajo, da ni "fajn", zato dojemamo kot problem. Toda v resnici so problem šolarji. Ki očitno niso zmožni prenašati niti tistih zadnjih preostankov neugodja, ki ga šola učencem sploh še povzroča. Ker če gledamo primerjalno, slovenska šola še nikoli ni tako intenzivno in eksplicitno sledila načelu ugodja učencev kot danes.
In še nikoli slovenski šolarji niso bili z njo tako nezadovoljni, kot so zdaj. Kar je protislovje. Ker kako je mogoče, da bolj ko je šola "otrokom prijazna" – napovedana spraševanja, več počitnic, več redovalnih obdobij, večja stopnja interakcije med učitelji in učenci, več "ustvarjalnega učenja", več mnenj učencev itd. itd. –, bolj so učenci z njo nezadovoljni? Odgovor na to paradoksalno vprašanje se glasi: tako je zato, ker otrók ne vzgajamo in ne socializiramo tako, da bi že pred vstopom v šolo dojeli, da v življenju ne gre za to, da jim je "fajn". Ampak za to, da delajo "prav". Starejši, ki smo v preteklosti hodili v šole, ki so bile bistveno manj "fajn" od današnjih, smo v šole hodili veliko raje kot današnji otroci. Šole namreč nismo dojemali kot institucije, v kateri bi šlo za to, da nam je "fajn". Ampak kot institucijo, v katere se dela "prav". V preteklosti je bila šola institucija, v kateri smo črpali moralno zadoščenje iz tega, da smo delali tako, kot je "prav". Takrat se učenci seveda nismo pritoževali, da nam v šoli ni "fajn". Nihče ni pričakoval, da bi nam moralo biti. Pritoževali smo se, če v šoli kaj ni bilo "prav". Če recimo učitelji niso bili pošteni. Če niso vseh učencev enakopravno obravnavali. Itd. Itd. Danes pa od otrok ne doma ne v šoli ne zahtevamo, da bi med "fajn" in "prav" izbrali "prav". Kar bi bila edina prava in odrasla izbira. Zato imajo otroci težave tudi z minimalnimi stanji neugodja. Zato vedno, kadar pridejo v takšna stanja, protestirajo. Njihova toleranca do "nefajn" je padla tako nizko, da niso sposobni tolerirati niti takšnih "nefajn" stanj, ki jih generacije pred njimi sploh niso percipirale kot problem.
In če bo zdaj kdo vprašal, zakaj pa naj bi učenci sploh morali biti sposobni tolerirati "nefajn" in s tem živeti, je odgovor jasen: zato, ker starši, učitelji, vzgojitelji in drugi strokovnjaki in "strokovnjaki" pač ne bodo mogli otrokom in mladostnikom do onemoglosti prilagajati socialnega sveta tako, da bo ustrezal njihovemu načelu ugodja. Slej ko prej bodo otroci in mladostniki vstopili v svet, ki ne bo upošteval njihovega "fajn". In takrat jih bo ta svet povozil. Kar se bo za njih praviloma končalo tragično. S samopoškodovanjem. Z odvisnostjo. Ali s samomorom. Zato bi moral vsak starš, ki svojemu otroku želi dobro, poiskati šolo, o kateri je znano, da ne deluje po logiki "fajn". Moral bi se odreči temu, da se hodi v šolo pritoževat ali celo grozit učiteljem, kadar njegovemu otroku v šoli ni "fajn". Doma bi moral ukiniti vsako toleranco do otrokovih pritožb čez šolo, ki da ni "fajn". Postaviti bi se moral na stališče, da v šoli ne gre za to, da je v njej otroku "fajn". Ampak za to, da otrok v njej dela to, kar je "prav". Takšno stališče bi morala zavzeti tudi slovenska šola. To bi bilo edino do otrok odgovorno, produktivno in moralno delovanje.
* Prvotno objavljeno na Fokuspokusu
mamamia
)
tulka
rimljanka 
