Paniranje zrezkov

7. feb 2017 17:37

Kara, bravo, da je uspelo, zdaj pa že enkrat izpreži in v bodoče del namesto tebe opravi mladina!

7. feb 2017 20:33

Trixi mislim, da iz te moke ne bo kruha. Nekako nisem naučila otroke, da bi se znali obrniti v kuhinji. Mi pomagajo, če jim izrecno naročim kaj in nato popihajo, ko le lahko. Ta vlak je žal odpeljal in bi se nanj morali vkrcati daleč nazaj. Preprosto sem jih scarkljala in zdaj je, kakor je. Bi pa marsikaj spremenila, če bi bilo mogoče za nazaj. Slaba vzgojiteljica, vem. Sicer pa so moji otroci pravi srčki in res niso krivi, da jim mama ni pravi čas pokazala čar kuharstva, ki ni samo delo, ampak tudi velik užitek. Tako, pa sem povedala kaj me žuli.

7. feb 2017 21:45

Kara, ne obupaj nad svojimi mladimi.  Jaz sem bila v enaki situaciji. Noben od otrok še nekaj let po polnoletnosti   ni pokazal niti najmanjšega navdušenja nad kuhanjem. Potem se je pa kar naenkrat, ne da bi jaz kaj sitnarila, obrnilo.  Danes hči skuha prenekatero okusno kosilo, sin se je pa tudi naučil skuhati vse, kar sam  rad je  (razen krofov ),

Sporočilo je spremenil(a) Cila dne 07. 2017 21:54

7. feb 2017 22:13

 Te se pa itak peče .

rimljanka

7. feb 2017 23:50

Ne bo držalo, cvre  .

8. feb 2017 9:40

 kara, nikoli ni prepozno, verjemi. Pri nas je bilo podobno, Sin itak ni nikdar kazal neke volje za delo v kuhinji, razen nekaj poskusov, ko je bil še v osnovni šoli in so kuhali pri gospodinjstvu. Mu ni bilo treba, a zdaj, ko so razmere doma malo drugačne, zna tudi sam kaj naredit. Hči vse do študija ni kazala niti najmanjšega interesa za delo v kuhinji in jaz sem bila presrečna, da končno ena ženska v družini več razmišlja o drugih rečeh kot o tem, kaj bo za kosilo na mizi. No, potem pa jo je začelo zanimati tudi kuhanje in danes je odlična kuharica, v začetnih časih njenega veselja do kuhanja je sin za določene reči prosil, če jih jalhko ona naredi, ker jih pripravi bolje od mene. 

Pa še to, sila poučno:  ko sem nekega dne likala, sin in mož pa ležala in gledala tv, je sin rekel, če mu lahko prinesem cedevito. Sem rekla, kdaj bo pa meni kdo kaj prinesel? In je sin odvrnil: Takoj, ko boš rekla. Sem ostala brez besed. Seveda, strežemo jim spredaj in zadaj, nase ne pomislimo. In res, ko sem testirala njegovo pripravljenost, je takoj vstal ali pustil delo in mi prinesel, kar sem prosila. 

Tako da, premiki so potrebi v naših glavah!

Ampak, saj tudu jaz, kljub temu, da je že nekaj časa marsikaj drugače, zdaj spet rada pripravim kosilo za širšo družino.

8. feb 2017 11:18

Naivno je misliti, da ti bo nekdo bral zelje iz oci. Treba je reci. Preden skuhas uzaljenost do limita. Kajti potem ne reces,  potem najprej ocitas.

Tko da timing je bistven.

8. feb 2017 11:20

Cila, menda se krofi lahko tudi pecejo 

8. feb 2017 11:27

Za učiti se kuhanja je tajming vedno pravi: ko se ti zazdi, da bi bilo zate dobro, če bi znal, in ko 24/7 postrežba spredaj in zadaj odpove, se pač naučiš. 

8. feb 2017 11:44

Moji hčerki sta sedaj na svojem, kuhata če se jima da, če ne pa sendvič ali pa gresta ven kaj pojest.Nič ne komplicirata kot prej, ko sta bili doma. 

V začetku sta se radi abonirali na kosilo, sedaj pa se redko zgodi. Mlajša zna bistveno manj skuhat, ampak me je zadnjič presenetila s slikico pečenega krompirja in piščanca, pa solato. V bistvu se potrudi, če hoče. Je pa zanimivo, da oba njuna fanta tudi obvladata kuhanje, kar je zelo pohvalno. 

Seveda bomo imeli še skupna druženja, vendar bo potrebna tudi kakšna pomoč, da se bomo vsi imeli fajn.