Seboroični dermatitis

5. sep 2016 16:55

_tisa_, si ti tudi od stroke?

lp

5. sep 2016 20:04

Da ne bo kdo mislil, da imam jaz kaj proti uradni medicini. Se mi zdi pa smiselno, da če sprejmejo recimo zdravljenje v toplicah ali fizioterapijo ali obiske pri psihologu in psihiatru (predvsem ljudi, ki se ubadajo s hudimi boleznimi) kot komplementarno panogo, zakaj ne bi kot tako sprejeli še dietetiko (saj sem uporabila pravo besedo). In to ne samo v smislu, da zmanjšaš količino soli ob visokem pritisku, ampak konkretno. Zdaj poznam že res veliko ljudi, ki so se ob diagnozi sladkorna tipa 2 vzeli v roke in za 180 stopinj obrnili smer prehranjevanja. Krasno so shujšali in se jim ni treba ubadati s tabletami ali še hujše, z insulinom. Itak je jasno, da mi ob raznih idejah, kako si pozdraviš vse bolezni, če ješ sodo bikarbono, piješ neko banalno vodo za €40 na liter, uživaš koloidno srebro in kaj pa vem še kaj, lasje pokonci stopijo. 

Tale punca, ki je napisala knjigo, ki jo je priporočila Elči, je res strašna! In knjiga tudi. :) 

6. sep 2016 6:47

V Sloveniji je klinična dietetika samostojen študijski program, vse bolnišnice imajo dietetične službe in udeležba na multidisciplinarnih konferencah o klinični prehrani je v zadnjih letih ogromna, ker je to tema, ki zanima praktično vse, od športnikov do onkologov (vključno z mojo malenkostjo). Ampak to je čisto nekaj drugega od predkambrijskih modrosti tipa "človeško telo je polno strupov, ki morajo ven", in se nadaljujejo z analogijami s cevjo, ki ji zamašiš eno luknjo, pa teče ven pri drugi.

Skratka, tisa, za moj ego se ti ni treba nič bati, za moje konstantno izobraževanje pa prav tako ne, pa tudi če kdaj napišem kaj na kak civilen forum.

lp, proxima

6. sep 2016 8:02

Tole z razkorakom med najnovejšimi verodostojnimi spoznanji in uradno medicino si predstavljam (mogoče sicer napačno), da zdravniku ni lahko svetovati nečesa, v kar je sam sicer prepričan, ni pa še uradno podprto.  Pacienti s(m)o vse sorte. Nekateri navodila zdravnika pametno razumejo in morda nadgradijo glede na osebna spoznanja in počutje ter z zdravnikom sodelujejo, drugi poslušajo napol, naredijo nekaj tretjega, na koncu pa za neuspeh krivijo zdravnika.  Če bi bila sama zdravnica bi, na podlagi dosedanjih življenjskih izkušenj, krepko premislila, kaj bi komu predlagala. 

Pri samozdravljenju se poskušam temeljito seznaniti, ali ne bom z njim naredila več škode kot koristi. S tem, da nekatere prakse, ki so se izkazale učinkovite skozi desetletja, še vedno ohranjam, čeprav trenutno niso IN. Recimo razkuževanje prask z ognjičem, namočenim v alkohol, namesto s Prilom . 

6. sep 2016 11:57

Sorry, proxima, seveda se ukvarjate, sam še ne (dovolj) pogosto z nami, ki imamo tako ali drugačno avtoimuno sranje. Ekskjuz maj lenguič. :) 

Lani sem bila v bolnici 4 dni...nič hudega, samo neka butasta zastrupitev, ni bila potrebna nobena posebna dieta....ampak ko je moj dragi videl, kaj sem dobila za kosilo, mi je začel sam prinašati hrano. Topel zajtrk, za kosilo sem si iz hladilne torbe vzela jogurt in sadje in mogoče še kaj, a se ne spomnim, za večerjo je spet nekaj skuhal.  Sem ziher, da je pri vas dosti boljše. 

7. sep 2016 8:18

Kdor se je v praksi srečal s tem problemom, vam lahko potrdi, da čisto nič ne pomaga. Osebno sem popolnoma spremenila prehrano, jedla skoraj povsem presno in vegetarjansko ali vegansko, ukinila kruh, ogljikove hidrate, mleko in mlečne izdelke...je obdobje, ko je boljše in je obdobje, ko je slabše....resnično ti ob hudih težavah pomagata le navedena losiona, ki jih uporabljaš po pameti, enkrat tedensko, zvečer, drugi dan pa umiješ lase..vse v zvezi s spremembami se lepo sliši, ampak v realnem živjenju pa vidiš, da na koncu, ko je res hudo, pomaga le to, sicer lahko ostaneš tudi brez las. Živim zelo zdravo, zelenjavo prideljujemo doma, ne špricamo...nabiram zelišča, pijem svoje čaje. Ampak vse to težave ne odpravi in ne ozdravi, žal. To je neozdravljivo, lahko le lajšamo simptome.

7. sep 2016 8:47

Podpišem. Sicer ne za seboreični dermatitis, ker ga nimam (pa popolnoma verjamem), pač pa za rozaceo in atopični dermatitis, ki se zadnji dve leti bohotita po mojem obrazu in od tam navzdol proti temeljem. Ne pomaga nič, razen potrpljenja in dejstva, da se pač nauči živeti s tem, česar se ne moreš znebiti. Ni vedno lahko, ampak zelo pomaga, da pomisliš, s koliko težjimi in resnično ogrožujočimi stvarmi se morajo boriti drugi ljudje. Je hecen občutek, ko si za "nagrado" dovoliš dve minuti praskanja....ampak, joj, kako paše! Boljše kot vsaka torta.