Obiski in družabnost

24. jun 2016 7:38

Nobeden se ne spremeni zaradi tega, ker bi se moral - ne gre to na ukaz. Če potrebuješ mir, si, za začetek, ta mir organiziraj tako, da greš sama nekam, kakih 10 dni na kak dopust in to v kraje, kjer še nisi bila. In boš malo prišla na okus, malo se boš spočila in potem bo misel bolje tekla. Pleme bo 10 dni zdržalo brez tebe in v vmesnem času tudi ugotoilo nekatere stvari.

24. jun 2016 12:58

Hja, tu bo pa težava - konceptualni model slovenske žene in matere namreč ne pozna modula "gre sama na dopust". Se ga pa do neke mere da nadomestiti z modulom "gre sama na službeno pot". Ampak še vedno bolje, kot da gre v Big brotherja ali Kmetijo.

24. jun 2016 15:55

Ha, ha Limnol, tole je pa zadetek. Ko mi bo pa tako zbilo, da bom šla v BB ali Kmetijo.. kaj pa tile fantje Ljubezen po domače, so nekateri tudi že skoraj ali pa v celoti v meni, kot jaz hi, hi, hiVendelina a veš, da je meni prav všeč tista tvoja oznaka Pleme. Matriarhat pod komando patriarhata in mladičev. Yes!!!

24. jun 2016 20:55

kara, pleme, majhno ali veliko, se brez mam odlično znajde. Vem iz izkušenj. Ko smo bile tri šrijateljice pred leti pet dni same v Parizu, so mi, ko semprišla domov, povedali, da še nikoli ni bio toliko reda doma in takšne discipline, da o pospravljenih sobah ne govorim. 

Prvič oditi nekam sam, v mir in tišino (ali pa v ruml, kar pač bolj potrebuješ) je težko, potem pa vedno lažje. Mi smo celo doput tako preživeli, da je šel om teden prej na morje, pa je mamica njegova zanj skrbela, jaz sem pa prišla kasneje in potem tudi kasneje šla domov. 

Vanja sprađuje, zakaj bi to imelo povezavo z meno. Zato, ker se nekatere pod vplivom hormosnkih sprememb pač nekoliko spremenimo, počitje niha, razpoloženje tudi, nekatere zadeve se pač spremenijo zaradi določenih okolišin. Nič slabega in napak ni to, le soočiti se je potrebno s tem in ravnati, da je nam kar najbolje. In je svet potem lepši. 

25. jun 2016 16:04

Kara, nisi ne prva ne zadnja taka. Tudi meni dostikrat paše, če sem lahko doma čisto sama. Celo v trgovino raje pošljem moža z listkom kot pa da sama grem. Pa imam čas. Res je, da sem celo delovno dobo preživela v stalnem rumlu, tudi doma, da sem včsih rekla, da mi je tako kot bi živela na avtobusni postaji. Še na morju imam najraje, da se z dobro knjigo kam zavlečem in pustite me na miru. Smo pač take. Nekatere. In fino je, če naša okolico to razume in spoštuje.

25. jun 2016 18:46

Ja ženske. Ugotavljam, da vas kar dosti razume o čem govorim.  Mi je prav lepo, ko prebiram kar ste napisale. Morda preveč mislim na to, kar bo všeč drugim. Morda bi morala preprosto razložiti domačim kako to gre z mojim počutjem, pa tudi kakšno točko v življenju doživeti solo. Babi zanimivo si označila tisto o podobnosti z avtobusno postajo in tvojim domom. Jaz to imenujem železniška postaja pri nas doma.

In Mamamia, pričelo se je res nekaj časa nazaj v časih nihanja mojih hormonov. Poleg tega me baše še strahovita utrujenost, ki je tudi eden od dejavnikov mojega vsakdana, ki mi ne dovoli živeti razgibano življenje. Pa to ni telesna utrujenost, ker prav rada delam. Npr. vrtnarim. Samo v tišini in sama.

27. jun 2016 13:31

Želja po miru in samoti se ne pojavi z meno, kar na enkrat, ampak se v teh letih le potencira. Že od nekdaj sem se raje, kot da sem šla v družbo, zavlekla v kak miren kot s knjigo v roki. Sem se pa v mladih letih večkrat in lažje potrudila, da sem bila skupaj s svojo družino tudi družabna. Sedaj se mi pa velikokrat ne da več.

Tudi ne mislim, da bi morala partnerja, ki prideta do tega, da imata tako različne interese, nujno narazen. Le pravice, da tudi mož oz. žena počne stvari, ki ji / mu pašejo, ne smeš kratiti. Če partnerja prideta do takega sporazuma, brez očitkov, je po mojem mnenju v redu, godlja nastane, ko konsenza ni (več) ....