Imam poklic, ki je tesno povezan z ljudmi. Praktično sem v stikih z njimi celih osem ur ali pa še več.
V mladim letih sem bila tudi zelo družabna, po ocenah prijateljev dobra gostiteljica in tudi zaželena gostja. No, to se je sedaj korenito spremnilo. Po končani službi komaj čakam, da se zavlečem v svoje mirno in domače okolje, kjer je le moja družina, tako ožja kot tudi širša. Imam tudi svojo matično družino in sorodnike,ki jih obiskujem, sicer pa sem najraje doma. Sama. Kar je zame največje razkošje. Nenormalno potrebujem mir.
Tu pa nastopi problem. In sicer moj mož, ki je pravo nasprotje. Cel dan med ljudmi, zvečer pa bi šel še na obiske. Nekaj časa sem se še silila, da sem ga spremljala, sedaj mu predlagam, da gre sam. Ker ne zmorem.
Vem, da mu ni prav in mi tudi očita, vendar resnično ne zmorem. Dolgočasijo me pogovori, zame je vse to muka. Sem res čudna? Pričenja me skrbeti, da sem se tako izolirala, da to ni več normalno . Če že, obiske pri meni doma še vedno sprejemam z veseljem, samo sporočiti morajo, da pridejo. Presenečenja pa me vržejo s tira.
Kaj menite, je potrebno, da se prisilim v spremembo?
kara