A mama je iz tistih časov, kjer se ljubezni ni izrekalo z besedami in dotiki, temveč s hrano.

"...Kar pa je najpomembnejše pri kuhanju na moj način, je to, da sem se pred nekaj meseci--med prebolevanjem viroze sem imela čas razmišljati, kako bi mami naredila veselje--odločila, da bom odslej kuhala vsak dan, ne le izjemoma. In če le gre, ne hitro, ampak počasi. Se pravi, da kuham dve, tri ure, saj že rezanje zelenjave za bogato mineštro vzame skoraj uro.

Ko kuham, sva z mamo skupaj, to je najin skupni čas. Mama lupi čebulo in česen, pere solaro. Nikoli prej nisva toliko časa preživeli skupaj kot zdaj, odkar redno kuham. Enako pomembno, kot dejstvo, da sva zaradi kuhanja več časa skupaj, je to, da mama prepoznava kuhanje kot jezik ljubezni. Ne govorimo namreč vsi istih oziroma enakih jezikov ljubezni, nekomu največ pomenijo pogovor in tople besede, drugemu darila, tretjemu usluge, četrtemu skupni čas, petemu dotik in telesni dotik, kot pravi Gary Chapman v knjigi Pet jezikov ljubezni.

Mama prepozna kuhanje kot skrb za drugega, saj nam je sama kuhala vse svoje materinsko življenje. Njena duša zna prebrati, kar ji s kuhanjem piše njena hči. To pismo ljubezni razume, zato ga tudi sprejema. In v tem je največja skrivnost mojega kuhanja. V ljubezni, s katero hrano kupujem -na tržnici jo kupujem z nosom in ne le z rokami. V ljubezni, s katero hrano kuham. Kajti vem, da samo na tak način lahko povem, kar hoče vsaka hčera povedati svoji materi. Hčerama nisem govorila tega jezika in oni ga ne govorita meni. A mama je iz tistih časov, ko se ljubezni ni izrekalo z besedami in dotiki, temveč s hrano. Ta jezik ljubezni je na mamina stara leta postal tudi moj in z njim sem postala prava gospodinja. Prav to, kar sem vedno govorila, da ne bom. Da zdaj sem, kar sem, tudi gospodinja, ni moja volja. Je pa moja zavestna odločitev, sprejeta zato, ker se je Življenje tako odločilo zame.

In kuhanje ni nič manj posvečeno duhovno opravilo kot sta denimo, branje in pisanje. Saj gre za isto. Za isto ljubezen v drugem jeziku."  

  To je del kolumne gospe Mance Košir 12.okt.2012-  naletela sem nanjo med nekim iskanjem, pa se mi je zdela tako zelo lepa, da sem jo morala deliti, se mi zdi, da tako paše sem gor.

ann

18. mar 2016 22:33

 Paše, pa še kako!

Gospa  Manca je pa itak super oseba. Karkoli pove ali napiše je nekaj posebnega.

Kotarca

19. mar 2016 8:25

lepo napisano in še bolj resnično. Ne pravi zamn naš pregovor, da gre ljubezen tudi skozi želodec. 

Toda, kako si vzeti ves ta čas, ko pa v tem norem svetu samo hitimo od enega opravila k drugemu, ko pridemo iz službe je le še čas za hitro večerjo, ker je vse skupaj sicer prepozno. Vikendi zasedeni s  1000 in 1 opravilom, ki ga nismo uspeli opraviti med tednom.... Leta pa minevajo. Vem, da je vse v organizaciji, pa vseeno.

Lep dan vsem skupaj - skuhajte kaj dobrega z ljubeznijo.