3. mar 2016 12:52
Pred kratkim sem bila za dober mesec postavljena v zelo ekstremne fizično-psihične okoliščine daleč od doma, kjer sem bila praktično non-stop v pripravljenosti na akcijo, ki je, ko se je enkrat začela, pomenila, da naslednjih 4-8 ur nisem ne jedla, ne pila. Prvi dan sem mi je zgodilo, da sem po nekaj urah "akcije" skoraj omedlela od lakote, tako da sem potem iz strahu cel mesec "jedla na zalogo" in vsak prosti trenutek razmišljala samo o hrani.
Ko sem se vrnila domov, sem takoj prenehala s takim bolanim vzorcem razmišljanja o hrani in tudi shujšala nazaj na svojo normalno težo. Zaradi te izkušnje si lahko predstavljam, kako je imeti motnjo hranjenja in verjamem, da je zelo težko. Pravnica, če delaš tako dramo iz sojinih jogurtov in glede na tvoje zapise iz leta 2012, bi se bilo pametno vprašat, če so tvoje prehranjevalne navade zdrave (pa ne v smislu zdrave prehrane, ampak v smislu odnosa do hrane in prehranjevanja). Težko si je priznat motnje prehranjevanja, ampak soočenje je prvi korak na poti k ozdravitvi...
Srečno!
perpetua