Jem, torej hujšam ali proč s sladkorjem

13. maj 2004 8:21

Zanima me ali si se potem v teh dveh letih še kaj držala napotkov iz obeh knjig, ali si se vrnila nazaj k staremu prehranjevanju? Sama sem trenutno v majhni krizi, ker velikokrat premišljujem o tem, da določenih stvari nikoli več ne bom mogla jesti. Takšno razmišljanje pa se mi ne zdi ravno pozitivno naravnano.

13. maj 2004 12:59

Razmišljanje, da določenih stvari nikoli več ne boš mogla jesti, gotovo ne doprinese k pozitivnemu odnosu. Mogoče raje obrni: za sedaj tega ne morem jesti, enkrat kasneje bom v zmernih količinah lahko. Prebrala sem Monignaca, vendar nikoli nisem striktno začela z njegovo dieto. Če bi bila sama, mogoče bi, tako pa med tednom ne kuham jaz, starejše mame pa res ne morem moriti s svojimi kapricami, bog, da nam med tednom skuha. Vzela sem jo bolj za širjenje izobrazbe glede prehrane, določene stvari sem si zapomnila in jih mimogrede upoštevam. Seveda pa to ni dieta. Nisem pristaš diet, temveč celostnega pristopa k osebnostnemu razvoju. Človek je v svoji biti vedno isti, doma, v službi, v družini, glede kilogramov, rekreacije, hobijev, prijateljev ipd. O tem govorijo avtorji kot so Covey, Smiljan Mori ima pri nas celo nek program hujšanja na tej osnovi (smiljanmori.com ali nekaj podobnega). Na tem linku nekdo govori o Montignacovi knjigi: http://med.over.net/phorum/read.php?f=21&i=32352& Če se prav spomnim, je bilo v starih postih pred časom govora o tej knjigi, mogoče boš z iskalcem našla (po naslovu ali po avtorju). Pozdrav, Fani

13. maj 2004 19:45

Ja, torej, če bi se držala Montignaca še naprej, se zagotovo ne bi zredila. Naredila sem namreč nekaj napak, največja pa je bila ta, da sem kupila aparat za peko kruha. Drugače pa moram priznati, da sedaj drugače gledam na prehrano. Doma jemo v glavnem samo polnozrnati kruh, polnozrnate testenine, rjavi riž in zelo malo sladkorja. Tudi obroki niso več sestavljeni iz ne vem koliko jedi in prilog. Seveda pa razna praznovanja naredijo svoje. Letos spomladi sem poizkusila z ločevanjem hrane 90 dni pa mi ni uspelo. Zato se vračam na Montignaca - prvo stopnjo. Nekaj hrane pri Montignacu je res prepovedano, vendar tudi on pravi, da je grešiti dovoljeno, če je zadeva vredna greha. Pri prehranjevanju po Montignacu je veliko pozitivnih zadev: nikoli nisem bila lačna (vsaj ne pretirano), uredila se mi je prebava, brez teže v želodcu sem vstajala od vsakega obroka in kilce so šle lepo dol. Montignac mi ustreza, ker zjutraj zajtrkujem, večerja pa je bolj skromna. Tudi nisem strasten ljubitelj sladic (čeprav se jih ne branim), imam pa rada meso in zelenjavo. Moja strast in greh so pizze, a sem se navadila na testo iz polnozrnate moke, 90 dnevna dieta pa mi je še dala idejo glede zelenjavne pizze. Med prehranjevanjem po Montignacu sem tudi preverila, da moški resnično hitreje in lažje shujšajo. Mož je z enakim prehranjevanjem in gibanjem shujšal 26kg, jaz pa kot že rečeno 10 kg. Je pa tudi res, da jih je imel vseh 26 preveč, meni pa sta do gimnazijske teže manjkali še dve kilci. Tudi kolegica je hujšala skupaj z možem in se ji je zgodilo enako. No, sedaj pa zopet začenjam. lp, Župca

14. maj 2004 8:13

Za Fani Tudi sama nisem pristaš diet (nikakršnih). To pravzaprav pri svojih 41 letih počnem prvič v življenju. Že kar nekaj let me je motilo vse to hlastanje za hrano in basnje z njo. Bili smo kot majhni otroci, ki smo sprejemali vse novo ponujeno in se ob tem veselili. Sama sem se tako odločila tudi zaradi tega, ker sem zahtevala pregled krvnih maščob in izvid ni bil ravno briljanten. Pa se ne sekiram preveč. Vem, da bom zmogla to popraviti. Vsak dan znova se učim in pri tem se počutim neverjetno dobro. In predvsem sem pospravila v svoji glavi: nisem več na zadnjem tiru, kjer te nihče ne opazi in ne sliši in prvič v življenju se mi dogaja da je moja prva jutranja misel jaz sama.

14. maj 2004 8:20

Za Župco. Tudi sam imam doma že več kot dve leti avtomat za peko kruha. Super zadeva! Smo velika družina, sedem članska (ob vikendih pa najmanj 10 članska), tako, da mi pride še kako prav. Sama testo le mesim v njem, pečem pa potem v pečici. Mi je tako lažje zaradi večje količine, pa tudi zato, ker se lahko "izživljam" pri samem odlikovanju in dodajanju dodatkov. Nikoli v življenju nisem zajtrkovala in pozne večerje ob televizorju so bile edini del dneva, ki je bil samo moj. Sedaj temu ni več tako. Redno zajtrkujem in že dva meseca nikoli ne jem po 20 uri. zaenkrat nimam nikakršnih težav. Edino nedelje me včasih malce žalostijo, saj bi najraje pojedla cel pisker moje goveje juhe. Lep pozdrav in veliko veliko dobrega počutja. Sama se počutim imenitno in polna energije.

14. maj 2004 21:05

Halo, Marika, sva generacija. Tudi jaz pričakujem v kratkem 41.rojstni dan. Se strinjam s teboj glede diet. Po pomarančni sem dobila alergijo na pomaranče. Poizkusila sem tudi tisto z zelenjavno juho: kakor kilce dol, tako tudi nazaj gor. To je bilo vse pred Montignacom, seveda. Ja, aparat za peko kruha je pa super. Samo, dokler nisem sprobala vseh vrst kruha, ki ste jih na kulinariki opisali, ga nisem nehala jesti. Pa še svoje variante sem si izmislila, kar se je pač našlo doma od sestavin. Rezultat se je seveda pokazal na vagi. Sedaj sem zopet prišla k sebi in v njem pečem samo še polnozrnati kruh. Jutri imamo piknik in mi ni prav nič treba skrbeti, jedla bom pač samo pečeno meso in zelenjavo. Košček polnozrnatega kruha pa najprej za zajtrk. Nasploh pa mi je kulinarika zelo všeč, uživam v branju. Tudi vsi recepti, ki sem jih pobrala s teh strani, so super.Morda še jaz kdaj kaj dodam, samo pri Montignacu so bolj enostavne stvari. Če kdo ve kakšen recept po Montignacu, naj ga napiše. Pa prijeten vikend vsem.

14. maj 2004 22:20

Sama sem v štiridesetem in se bom pač morala sprijazniti z kakšnim kilogramom več kot pred 15 leti. Teh kil ne bom imela nikoli več in si jih tudi ne želim. To obdobje je minilo. Raje razmišljam naprej - kot vidim kolegice hujšajo kot po tekočem traku z različnimi dietami, obenem pa kot dveletni otroci planejo po bombonih in piškotih čim je prilika. Moje mnenje je, da si jedi - takih ali drugačnih ne bi smeli kratiti ampak jih dati na vidno mesto. Najbolj si želiš tistega kar je prepovedano in ne smeš!!!!! Jaz mislim, da večina nas preveč razmišlja o kilah .......To te zlakotni. Zaposli se s čim - knjiga je idealna, seveda ne kuharska. Da nadaljujem tisto razmišljanje - hormoni nam bodo vedno manj delovali - tako debelim in suhim bo pas enak trupu in koža bo visela. To je starost. Raje kot da premišljamo o našem videzu sedaj se mi zdi pametno da se bomo lahko sprijaznile z " potem ". Ker ta POTEM pride. In čudežev ni. Kaj nam je všeč na naših babicah. Kaj ni res, da bi bile rade kot one? Za vsako prepreko najdejo most in vendar imajo zgubano lice. Prave superce bomo!! Lumpica

15. maj 2004 19:45

Ja, se strinjam, leta je treba sprejeti. Vendar smo tudi starejše lahko zdrave in brez pretiranega števila kilc. Jaz se pri svojih letih počutim odlično in po duhu sem vedno istih let. Človek je star, ko se počuti star. Tudi vrsta hrane se je spremenila tja od naših babic. Včasih je bil bel kruh na mizi samo v nedeljo, da ne govorimo o raznih sladkarijah. Vse več se piše o prehrani in ugotavlja, da to, kar danes jemo, ne ustreza našim potrebam. Pa ne govorim samo o ženskah, temveč o ljudeh. Sicer pa prevelika količina maščobe v krvi in druge težave zaradi neustrezne prehrane govorijo same zase. In tudi samozavest je pomembna v življenju. Če si jo ženska pridobi skozi lepšo postavo - zakaj pa ne? Običajno je to povezano tudi s spremenjenim načinom življenja. Prehranjevanje po Montignacu ni dieta, temveč spoznavanje, kaj zdrava hrana in prehrana je. In ravno zato, ker nisem več dvajsetletnica, veliko večjo pozornost posvečam prehrani. lp, župca

16. maj 2004 10:36

Za lumpico! Se strinjam s teboj. Ker sedaj hujšam prvič (ampak resnično prvič), mislim , da imaš v večini stvari prav. Sama na to metodo gledam bolj kot na nekaj preventivnega, saj mi je v začetku aprila preiskava pokazala povišan skupni in pa "slabi" holesterol. Preiskavo sem opravila na svojo lastno željo. Sem tudi kadilka, nikoli ne veš kdaj bo prišla morda "zgodnjas mena", ki prinese nove teževe in tegobe, prav tako tudi ne vem, ali me bo mogoče kmalu doletela osteoporoza, ki jo ima tudi moja mama. Zato hočem biti malce bolje pripravljena na vse te spremembe. Pa tudi svojim otrokom bi rada dala kaj pametnega na njihovih nadaljnih poteh za življenje. Moja stara mama, ki me je pred leti zapustila v častitljivi starosti, je bila za mene najlepša ženska na svetu. Skoraj štirideset let sem na njej lahko opazovala spremembe in prav vse so mi bile všeč in popolnoma normalne. Še danes jo zelo pogrešam, predvsem najine pogovore in pa njeno otroško preprostost.

16. maj 2004 12:43

Ravno prav - zaradi 2x zmanjkanega toka na polovici prekinjenega, bo to kot nalašč za uvod. Hotela sem namreč napisati, da če od moža ne pričakuješ supermena, ampak mu pustiš čas, da naredi, kar od njega pričakuješ TAKOJ...................če od otrok ne pričakuješ izumiteljev penicilina in uživaš z njimi pri igranju skrivalnic vsak večer ( to je smeha )....................če zjutraj greš na delo z nasmehom in RESNIČNO ljubiš svoje delo......... potem si si všeč v svoji koži in jo ne čutiš kot oklep. ( tudi stresnega holesterola ni - tega ti tako ali tako ne zbije nobena dieta, ampak samo + gledanje najprej nase.) Naši so to že zaznali - če je mami o.k. je žurka. Če je mami preutrujena zaradi del, ki bi jih lahko storili oni - ni lepo. Vzamem si čas zase, ( in se ne počutim čiso nič krivo ) ki pa ga uporabim po moji želji - obisk frizerja, masaža, solarij in branje knjig ( ta bulše ). Ne obnašam se kot moje kolegice, ki se kot pubertetnice vedejo in mislijo ČE bom vitkejša me bo peljal ven na večerjo in ne bo gledal drugih. Bale !! Resnica je, da je žalostno videti otroke prekomerno prehranjene in na žalost tudi 9 letnike z previsokim holesterolom. Grozljivo....Mame naj raje oh kaj pa vem - vsi smo polni nasvetov. Pri nas je starejši ravnokar ZA VEDNO zapustil dom (ker::::::) Pred tem me je prosil naj ga za kosilo pokličem. Dan je lep in poln! Lumpica