Pesek in noj

4. avg 2015 18:16

Res je, ampak ti ga nikoli ne boš razumel...dokler ne boš not padel... commis debarrasseur....

4. avg 2015 18:28

O, to pa je škoda nazarenska.

4. avg 2015 19:02

Ok, zdej se pa umirte za par minut. Moram it kokice nardit, tole ratava zanimiv. 

5. avg 2015 22:20

Na nek način s tem izrekom potrjuješ, da jo res imaš.

6. avg 2015 0:23

pri naši hiši radi seciramo take podatke, da pridemo do neke številke, ki je bolj razumljiva. Kaj torej pomeni, da so predpirsali toliko receptov? A je vsak recept za 30 dni, za 90 dni, ali velja eno celo leto. A je to mogoče število tabletk, ki so jih predpisali.

Sama nimam nič proti antidepresivom, niti takim ne, ki so predpisani za začasen čas (ob nenadni smrti dragih, nesrečah...), je pa hudo, ko ljudje mislijo, da so zdravi in proti priporočilom zdravnikov, nehajo jesti zdravila. Poznam par primerov, ko se ni dobro končalo. :(

Vanja

6. avg 2015 5:23

In kakšna je  ta" gospodninjasta " pamet???

Glede na to, da se tu  pogovarjamo o piskrih in kokošjem  perju, pa  o vzgoji  otročadi in groza, tudi o  dolbenju brezovih vej.....smo torej na  hudo  " gospodinjski strani, " bi res  rada vedela. 

Predvsem pa, kaj   nekateri , tako hudo pametni, sploh počnete  med nami, navadnimi  "  gospodinjami " ???

6. avg 2015 7:34

Poskušajo ozavestit ...

6. avg 2015 8:03

Samo še ta malenkost z moje strani, pa kar  jaz odgovorim Marjji... ker grem nato po mojih gospodinjskih poteh...

Ja, Marjja... tudi za druge iz drugih forumov raste palce...  ......

6. avg 2015 8:17

Slava jim, za vztrajnost

lp

6. avg 2015 8:44

Vsak je svojega gospodinjstva gospodar in s svojo pametjo določa, kaj in kako se bo v njem dogajalo (dokler mu zravje dopušča). Sicer ne razumem, kakšno vlogo pri tem igra dolbenje brezovih vej (a ni dovolj, če jih samo razsekaš?), ampak če to doprinese k dušnemu miru, zakaj pa ne. Pa kaj, če kdo v tem najde svoj navdih in sprostitev, saj bodo gorele tudi, če so malo izdolbene. Ampak depresija z marmelado in brezovim lubjem nima nič. Kdor je kdaj živel ob depresivnem človeku ali celo sam zbolel, ve, da se prikrade tiho, počasi in neopazno. Ponavadi bolniki trpijo že zelo dolgo, preden okolica sploh razume, da gre za bolezen. Kolikor smo polni razumevanja za ledvične kamne ali čir na želodcu, pa imamo z duševnimi boleznimi še vedno en kup problemov, ki bolnikom situacijo samo še otežujejo. In to velja tako za ignoranco, prijateljsko zbadanje ali norčevanje (res, za vsako rit palca raste) kot za pretirano politično korektnost do bolnikov, ko se jim prepušča odločanje tudi še takrat, ko je pravzaprav že vsakomur jasno, da odločanja niti približno niso več sposobni. Tragični dogodki, ki od časa do časa polnijo časopise, so res samo vrh ledene gore - koliko trpljenja se skriva pod gladino, si je sploh nemogoče zamisliti.

Čisto verjamem, da se komu to vse skupaj zdi neizmerno zabavno. Ampak s trohico razuma bi pa tudi čisto vsak moral vedeti, da je nemogoče vedeti, ali tudi sam nisi na poti točno tja, kjer se bodo potem na tvoj račin zabavali drugi osli.