čila zame premajhna in naša otroka sta tudi že večja, sigurno pa se bo našel kdo, ki je v stiski in mu bodo tale oblačila prišla še kako prav. Res lepa gesta, zelo pohvalno. Ste me pa s tem, ko ste omenili RK. potegnili za jezik. Najprej naj napišem, da ne mečem vseh prostovoljcev, ki pomagajo na RK., v isti koš. Vso spoštovanje tistim, ki niso pozabili na etični kodeks, ki so ga podpisali, ko so se odločili za prostovoljno delo. Pišem o tistem delu, ki govori o poštenju. Napisala bom svoje izkušnje! Ko sem še hodila v službo, smo še kar lahko zapravili kakšen evro za oblačila, predvsem za otroka. Ker otroci hitro prerastejo stvari, sem večkrat odnesla kaj na RK, ker v svoji okolici nisem imela nikogar, ki bi mu ta oblačila prišla prav. Čeprav sem večkrat slišala kakšne govorice o RK., se na to nisem ozirala, saj znajo biti ljudje včasih tudi malo "žleht". Potem pa sem ostala brez službe in ugotovila, da je nakupovanje oblačil pri nas končano, če bomo hoteli preživeti. Ker se oblačila po enem času sperejo in strgajo sem se s cmokom v grlu odpravila na RK. v našem kraju. Že takoj na vratih sem opazila, da je tista prijaznost prostovoljk, ki so jo kazale, ko sem oblačila še prinašala, izpuhtela. Povedala sem, da rabim za otroka, da bi bilo še za ponositi za v šolo. Gospa mi je na kup zmetala nekaj oblačil in rekla naj hitro pregledam, ker imajo še druge stranke. Ko sem tako malo pregledala, sem ugotovila, da je nekaj stvari premajhnih, nekaj je bilo pa tudi tako v slabem stanju, da otrokoma ne bi oblekla za v šolo. Gospej sem to prijazno povedala, ona pa, da sem izbirčna, da kompliciram, da to ni trgovina in naj pač pridem naslednjič. Od njih sem odšla tako ponižana, da so mi po licu pritekle solze, počutila sem se kot kamen na tleh. Potem sem jih obiskala še enkrat, vendar se je ponovila ista pesem, le, da se je takrat zame potegnila gospa, ki dela v bližnjem Domu upokojencev, ki je prišla iskat oblačila za Domske uporabnike, ki nimajo sredstev, da bi si kupili. Kaj vse je priletelo iz njenih ust, vse tisto, kar sem sama slišala že prej. Da te prostovoljke poberejo stran vsa lepo ohranjena in kvalitetna oblačila, potem pa z njimi zalagajo svojce, prijatelje, ki tega niso potrebni in bi si lahko sami kupili. Nekatere celo ta oblačila prodajajo po spletu. Gospa iz Doma jim je še navrgla naj pokažejo kaj imajo v tistih vrečah zadaj, da so si verjetno že nabrale stvari in, da jih bo spravila v medije. No, vreč niso odprle, njihovi obrazi pa so bili škrlatno rdeči. Takrat sem bila zadnjič pri njih. Si lahko predstavljate, koliko ljudi daruje tej organizaciji v prepričanju, da pomagajo nekomu v stiski, potem pa se dogajajo takšne umazane stvari. Sama vem, da je njihovo delo prostovoljno in nimam nič proti, če katera vzame kakšno stvar, ki jo rabi zase, ne pa takole, da potem očrni celo organizacijo, tudi tiste, ki delajo pošteno. Pa brez zamere, morala sem tole napisati, čeprav nisem "žleht".
XYWXYW
|
.
