Nasilje v šoli

19. dec 2014 21:48

Mene so starši vedno učili: Biti moraš pridna, pa tiho, ne smeš se tepsti. Če sem včasih želela pojasnilo, sem slišala: Ti imaš predolg jezik, tebe bo jezik tepel! Starejšim od tebe se ne ugovarja, imajo vedno prav. In da vsaka krivica se kasneje v življenju krivičnežu maščuje. Vsaka palica ima dva konca in podobno.

S tem naukom, ki so mi ga ponavljali iz dneva v dan, sem šla v življenje. In tako učila tudi svoje otroke, pa mi je žal. Nič od tega se ni pokazalo za dober nauk, če razmišljam za svojo osebo. Koliko lažje je bilo tistim otrokom, ki so se tepli, a pazili, da jih učitelj ni videl. Če pa so ga slučajno zalotili, je že naprej vpil: "Saj je un začel! Jaz se sem se samo branil! Samo mene so kaznovali, krivica se mi godi."  Pa čeprav je bilo to daleč od resnice. 

Tako je bilo včasih, zdaj je drugače, kot pravite. 

20. dec 2014 0:32

Točno tako!

Novinarka Evgenija Carl je izvrstno povzela, vse, kar  sem ob tej novici premlevala tudi sama. Predvsem tole:

"

Ko bi že in upravičeno pričakovali, da so se vsi nekoliko ugriznili v jezik, izkopali glave iz peska, prevzeli odgovornost in poiskali rešitev, da žrtev ne bi bila še večja žrtev, nasilna mularija pa dobila vzgojno lekcijo za vse življenje, ravnatelj tretji dan poskrbi za "creme de la creme". Naravnost iz antropoloških učbenikov povleče tezo, da gre pri nasilni mulariji za obliko obnašanja otrok, ki je lahko tudi prirojena, lahko pa tudi privzgojena. Česa ne poveste? Da otrok noče v šolo je, kakopak, lahko tudi psihično, ni nujno, da zaradi poškodb in saj je mamo ves čas opozarjal, da je otrok prišel v problematičen razred. Da pa ni nujno, da je otrok dobil poškodbe med tepežem, ne, lahko se je samo udaril v mizo. Še koga ta izjava spominja na tiste stopnice, po katerih tako rade in pogosto padajo ženske? In v tem slogu tudi rešitev, ponujena mami; prešolanje otroka. Po tipičnem slovenskem vzorcu: žrtev odstranimo, nasilnež ostane v domači postelji."
http://www.rtvslo.si/kolumne/sola-ni-sala/353994

20. dec 2014 8:06

Mene je tudi zgorzila ta ravnateljeva izjava. In če ravnatelj tako govori, ni čudno, kaj se je zgodilo. Groza.

Kot je rekla Vendy, država je zafrčkala denar, namenjen šolanju takega človeka. Me zanima kako bi ravnal, če bi šlo za njegovega otroka ali za enega teh mladih nasilnežev.

20. dec 2014 8:17

Tudi mi smo imeli priliko pred leti in to kljub ostrim protestom, celo osnovno šolo opazovati izžiavljanje nekega fanta nad sošolci, imeli smo sestanke, pa nič dosegli, ker je njegova mama bila prijateljica ravnatelja šole. Tako se je tudi zgodilo, da so starši mnoge od otrok prešolali, meni pa je počil film in sem mulca pošteno vzela v primež in odtistihmal se je našega v velikem loku ognil. Verjamem, da je imel razgrajač doma v družini težave, toda mi nismo imeli nič pri tem. Danes bi storila enako.

20. dec 2014 9:59

Nasilje se je dogajalo tudi v časih mojega osnovnošolskega šolanja. Večinoma so ga pripisovali rangiranju in se zanj niso kaj dosti zmenili, ne učitelji, ne domači. V stilu: kar privadi se, da se boš znal kasneje postaviti zase.  Kjer je bil v razredu močan pozitiven posameznik, ki je zmogel in znal obračunati z nasilnežem, je bil potem mir, drugje so pač otroci trpeli "šolo življenja". Žalostno je bilo, da so se takemu posamezniku potem priključili tudi otroci, ki sami po sebi niso bili problematični. Situacijo so reševale pesti, ne pogovori. Zato so zlasti fantje (punce pa le tiste, ki so se znale tudi fizično postaviti zase)  nosili domov v spričevalih oceno vedenja manj primerno.  Pretepanja med otroci nikakor ne podpiram in sem tudi svoje temu primerno podučila, se pa sprašujem, če nima tole o "šoli življenja" v sebi zrnce soli, saj se težave z izstopom iz šole ne končajo. In da vpletanje staršev morda ni vedno na mestu. Kaj pa vem, bolj ko razmišljam o tem, teže se odločam, kaj je bolj prav.

20. dec 2014 19:38

Se bolj žalostno je, da se takšno obnasanje nadaljuje tudi v službah oz., ko 'odrastemo'. (navezujem na temo o maltretiranju na delovnem mestu). Otroci, ki ne spoštujejo avtoritete, je ne bodo spoštovali tudi v službi in ne bodo spoštovali sočloveka ali pa bodo postali pasji šefi...

21. dec 2014 15:35

Naša punčka je prišla k omi na podeželje, brez zoba. Izgubila ga je v pretepu s fanti. Prvi razred. Povedala je, da so punce posipali s smetmi in da so se uprle. Večji šok sem doživela, ko je povedala, da imajo vse torbe zložene pred tablo, ker jih fantje uničujejo. Ona je imela v torbi napeljavo za lučke ( ki nikoli niso delale), vendar so jih potegnili iz torbe. Ker je nasilje naraščalo, so se punčke dogovorile, obstopile učiteljico, se prijele za roke in vzklikale: " Nočemo nasilja! " Dragi moji, to je bil prvi razred, v mestni četrti !

Do mojega prvega razreda je skoraj 50 let. Spoštovali smo tovarišice in tovariše, ki so bili tudi nasilni. Pred časom sem srečala sošolca iz prvega razreda, ki je potem šel na pomožno šolo in mi je povedal, da ga je učiteljica z glavo butala ob tablo, ker ni znal, duhovnik ga je pretepal V petem nas je matematik špikal s šestilom, da o matanju krede in ključev ne izgubljam besed. Amapak nasilja nad učenci pa ni bilo. sošolka, ki je v zadnjek razredu dva tedna pred koncem uničila redovalnico, izbrisale so nekatere ocene, mi je povedala, da ji nikoli od sošolcev nihče ni rekel niti žal besede.

Mislim, da je problem premalo pooblastil in premalo časa, ki ga imajo starši za otroke. Moja generacija se je socializirala na dvorišču, tudi med vojnami in klasičnimi pretepi, bilo je tudi nekaj bulinga, ki sem ga bila deležna, vendar se sploh nism upala povedati mami. 

Sicer pa včasih posežem kar na cesti v kak spor med forcovjem. Preprosto ne morem gledati nasilja, kar vem, kako je to. 

21. dec 2014 16:37

Moram reči, da ne vidim posebne razlike med pretepom pred šolo in pretepom na dvorišču pred blokom. Kakor koli želimo biti sodobni, proti vsakemu nasilju..itd, ne smemo spregledati, da se otroci med sabo fizično in psihično maltretirajo od nekdaj. Tako kot se v leglu grizejo mucki in kužki, pa v savani levčki, pa opice v džungli. To je za udeležene žrtve zelo zoprn način socializacije, boj za položaj v družbi. In poteka ves čas. V otroški dobi na najbolj direkten, grob, odvraten način.

Pred davnimi leti sem hodila v šolo z 800 učenci, mnogimi priseljenci, kljub "bratstvu in enotnosti", pa kljub spoštovanju avtoritet (že učiteljic, da ne govorim o ravnatelju - temu je zadoščalo že samo da se je pojavil v avli, pa smo vsi otrpnili), je bilo nasilja dovolj. Ne znotraj šole, jasno (glej prejšnji stavek), ampak na poti v in iz šole. Največje probleme so imeli nesamozavestni otroci, preveč zaščiteni in tisti s šibko socialno mrežo. Bile so modrice, izpuljeni lasje, praske, a starši so se vključili kvečjemu ob strganih rokavih in odparanih žepih. Skoraj vsi so se zelo hitro naučili kako se postaviti zase.

Ko sem prvič prebrala naslov o brutalnem pretepu, sem bila zgrožena. Ko sem videla slike, pa sem ostala v dvomu - dve praski,ena modrica. Ne da zagovarjam nasilje, bognedaj - ampak zna biti, da bo fantu in njegovemu razvoju bolj škodovala mati na šolskem hodniku, kot pretep. Dolgo po tem, ko se mu bodo praske zacelile, bo nosil breme nesposobnosti za vključitev v družbo. Za vsak neuspeh bo krivil svojo narodnost in dejstvo, da je bila mama morda malo predaleč.

Dejstvo je, da moramo starši otroka pripraviti tudi na grde strani življenja in mu dati orodja da se spopade z njimi. V tem primeru - ko gre za prešolanje iz druge države, pa imajo pedagogi (predvidevam) tudi določene obveznosti do tega otroka, ali jim je to všeč ali ne. In na tem nivoju naj bi zahteve postavljali starši.

21. dec 2014 16:49

Načeloma se strinjam s tem, kar je zapisala Lisa, a problem nastane, ko gre za sistematično trpinčenje skupine otrok nad enim.

Tepli smo in bili tepeni verjetno vsi iz naše generacije. Meni je sošolec v petem razredu OŠ izbil zob, in ko sem ga šla zatožit razredničarki, mi je rekla, da kogar bog ljubi, tega tepe ... (mi je mama potem doma pojasnila, da je ta sošolec verjetno zaljubljen vame, pa na neroden način to izkazuje ...).

Praske, ravsi, modrice, tudi kakšna težka beseda, ki si jo otrok vzame k srcu so dejansko sestavni del odraščanja, s tem se strinja, Razen, ot sem uvodoma omenila, ko se se skupina spravi na enega in se to ponavlja in ponavlja.

16. nov 2015 17:53

Vidim, da je tema o nasilju že odprta, pa ne bom odpirala nove. Prosila bi za nasvete, kako se lotiti težav z psihičnim nasiljem sošolcev nad sinom. Sinov sošolec je vodja, ki ima še nekaj fantov podpornikov in ker se mu sin ne podreja tako kot ostali, se spravljajo nad njega (med poukom in med odmori). Razrednik je seznanjen z zadevo, vendar ko jim kaj reče, je kakšen teden mir, potem pa spet vse po starem. Otroci so v 7. razredu in ko kličem na kakšen telefon, ki je namenjen za pomoč najstnikom,.. nimajo nobenih konkretnih rešitev, učitelj je tudi nemočen, zato se obračam na vas, ker ne vem, kdo še nam bi lahko pomagal. Hvala za vsak nasvet, lahko tudi na ZS. Lep večer vam želim.