Nasilje v šoli

17. nov 2015 17:42

JA! problem je v pristojnostih!

Oz, konkretno:

"Če je otrok tako zelo moten, kot opisuje Sandra_a, bi šola morala ukrepati v smislu psihološke pomoči, poizvedeti, kakšno je stanje doma in po potrebi obvestiti CSD in podobno."

Kako naj šola poizve: sprašuje otroka, sosede, sorodnike? S kakšno pravico?

"Kadar gre za načrtno, dolgotrajno nasilje in znašanje nad določenimi sošolci, je šola dolžna zaščititi žrtve, če ne drugače, pa z izključitvijo nasilneža."

Kako se izvede izključitev učenca, kam se ga da???

Govorjenje na pamet, bi rekla jaz.

V branje priporočam razne šolske pravilnike in zakone in hišne rede itd. In iz tega se dajo izluščiti vsi postopki, ki so dovoljeni in predpisani v strogem vrstnem redu. In če že pride do takega procesa, je učitelj in šola pod drobnogledom staršev, odvetnikov, šolske inšpekcije in vsakega, ki pride mimo in ima 5 min časa. Da ne govorimo o količinah prelitega črnila in silnih poročilih, zapisnikih, traktatih in referatih, ki jih potem nihče ne bere. Razen če se gre na sodišče.

Pa brez skrbi, nisem obupala...

Pa še ono o Kopitarju se mi je skoraj zapisalo... 
marjja

17. nov 2015 17:54

Hočem samo povedati, da mogoče vzgajanje na podlagi nagrad in kazni ni najbolj učinkovito - otrok se bolj osredotoča na posledico kot na to, kaj pravzaprav sam misli in čuti o svojem dejanju.  Kje je tu odgovornost?

Z držanjem štange sem ciljala na starše, ki svojim otrokom pomagajo iskati luknje in opravičevati kikse, namesto da bi jih spodbudili k temu, da sami rešijo problem, ki so ga zakuhali. Tako bi pripomogli k otrokovi samostojnosti in samozavesti. Saj verjetno nihče noče biti tisti starš, ki hodi na govorilne ure na faks za svojega sončka.

Vzvodi za ukrepanje seveda morajo biti, ampak mislim, da je srž problema v vzgoji (torej doma) in ne v pomanjkanju vzvodov. Upam, da sem bila zdaj bolj jasna. 

17. nov 2015 18:23

Rada jem, zadela si bistvo. In verjemi, najdejo se mame, ki za svoje študenteke hodijo na fakse posredovat pri profesorjih, naši znanci pa so se s hčerko šli skupaj celo vpisat ... Jaz sem našo hči čakala zunaj, na kavo sem šla (ni še imela izpita, zato sem jo peljala v LJ), oni pa so s svojo šli v referat .... Prosim? S polnoletnim otrokom? In to oba starša.

Sem tudi osem let sedela v svetu staršev, že dolgo nazaj, in se marsikčesa spomnim. In zdaj ni bolje, pač pa slabše. Učitelji imajo vedno več omejitev, otroci pa vedno več pravic, ki jih s pomočjo staršev tudi neusmiljeno uveljavljajo. Na govorilne ure z odvetnikom zato, ker se mami zdi, da je hči dobila prenizko oceno??? JA, tudi to smo že doživeli. 

Vse se začne doma. Amen. Šola uči, starši vzgajajo. Če vse skupaj počno z roko v roki, je super. Če ne, potem pa take debate nastanejo, kot jo imamo tukajle.

17. nov 2015 18:24

Vzvodi za ukrepanje seveda morajo biti, ampak mislim, da je srž problema v vzgoji (torej doma) in ne v pomanjkanju vzvodov. Upam, da sem bila zdaj bolj jasna.

Sedaj smo pa pred ''problemom''...primer naših dveh, oba odraščata med istimi ljudmi, z isto vzgojo itd, pa je prvi miren, prijeten, drugi pa že od malih nog hiter, glasen,temperamenten, vzkipljiv, razigran in z veliko željo biti vedno viden in slišan, prvi med  vsemi...seveda vedno prvi pri vseh vragolijah v šoli. Seveda se stvar stopnjuje...ni samo vzgoja in vpliv vrstnikov, okolice. Mislim, da ima še kdo podobno situacijo. Pač  od vrtca dalje rešujemo stvari sproti z vzgojitelji, učitelji,razredniki, sošolci, starši...in ni lahko.

17. nov 2015 18:30

Torej socialna delavka/svetovalka na šoli ne more poklicati staršev v šolo, jih povprašati po tem, zakaj otrok nag hodi pred razredom/trpinči sošolce? Ne more poklicati CSD-ja, ki bi preveril stanje doma? Dvomim.

Včasih je bilo tako, da so imeli na šoli za otroke s posebnimi potrebami oddelke za otroke z vedenjskimi motnjami. Najbrž so tam bolj opremljeni za delo s takimi otroki in so otroci tam deležni posebne obravnave.

Če je pa zdaj drugače, se pa posipam s pepelom in se opravičujem, ker sem te vznemirila. 

Verjamem, da se takšni postopki ne odvijajo brez dvigovanja prahu, ampak mislim, da je tako ekstremnih primerov zelo, zelo malo. Tako nasilni otroci vsekakor niso tako problematični brez razloga in jim je treba pomagati. 

V družini imam tri učiteljice in vem, koliko nejevolje je okoli birokracije in kako zvezane roke imate. S svojim zapisom sem samo želela poudariti odgovornost staršev. Žal mi je, če se počutite kakorkoli napadene, to ni bil moj namen.

17. nov 2015 19:13

RadaJem, učiteljica jih lahko pozove, da naj pridejo, lahko jih povabi, ne more pa jih prisiliti, da pridejo. Tudi tvoja ideja o CSD dvomim, da bi bila izvedljiva.

Ni problem odgovornost odgovornih staršev, kako pa je z odgovornostjo neodgovornih? Ve se, kajne?

Mislim, da se nobena od učiteljic ne počuti napadene, govorijo le o tem, kaj se lahko in česa se ne sme. In tega se, verjemi, dobro zavedajo. Ker se zavedajo tudi posledic (zanje), če mejo prestopijo. In to zelo, zelo dobro.

17. nov 2015 19:30

Ubogi otroci, če imajo takšne starše. Upam, da jih ni veliko.

Moji še niso v šoli, mogoče imam zato malo naiven pogled na vse skupaj. Skoraj ne morem verjeti, da se starši ne bi odzvali na poziv. Kako žalostno.

17. nov 2015 20:01

Vse se začne doma. Amen. Šola uči, starši vzgajajo. Če vse skupaj počno z roko v roki, je super. Če ne, potem a take debate nastanejo, kot jo imamo tukajle.     Ko sta moja otroka hodila v oš in sš, smo bili na roditeljskih sestankih vedno eni in isti, predvsem tisti, ki nismo imeli problematičnih otrok. Je  na sestankih pogovor nanesel tudi na te otroke, vendar verjemite, njihovih staršev na te sestanke ni bilo. Verjetno je tudi sedaj tako.  Če pa so se kdaj pojavili, pa so se le zato, da so se vpričo vseh drugih staršev prepirali z razredniki in zagovarjali svoje otroke,  ki niso bili nikoli krivi, krivi so bili drugi.  Po pravici povem,da me je najbolj motilo to, da ni bilo tudi pri teh starših nobenega spoštljivega odnosa do učiteljev in to pove vse.  

17. nov 2015 20:07

RadaJem, očitno živiš v idealnem svetu ali pa si še zelo zelo mlada. Staršev, ki ne pridejo v šolo, ali vsaj eden od staršev ne, ni tako malo. To so starši iz neurejenih družin, ki še sebe ne znajo držati na vajetih, kaj šele, da bi primerno vzgajali otroke. Kjer starš udari otroka , ali izvaja drugačno nasilje, zato, da sprosti svojo jezo, napetost, nezadovoljstvo,  in tak otrok nasilje samo podaja naprej. Nekateri otroci se kljub katastrofalnim razmeram doma izvijejo iz njih in uspejo v življenju, drugi sledijo zgledu staršev. Črna kronika je dovolj zgovorna.

V letih mojega osnovnega šolanja, desetletja nazaj, ko smo bili še veliko manj "civilizirani", so se take stvari poravnale izven šole. Male smo sami poravnali  "s pestmi", o hujših so se pogovorili starši, ki so imeli, tako kot učitelji, veliko večjo avtoriteto. Tudi starši iz neurejenih družin so klonili pred splošnim neodobravanjem in svoje otroke držali na vajetih. 

Novi zakoni si bili sprejeti z namenom zaščite, se je pa, kot velikokrat, izkazalo, da ima zdravilo lahko tudi negativne posledice. Kot voda: če  zamašiš eno luknjo, udari ven drugje. 

17. nov 2015 21:29

Draga moja, ne počutim se napadene, niti se ne izmikam pred odgovornostjo, ki jo imam kot učiteljica, ampak žal, žal, je slika zelo drugačna, kot jo imaš ti. In, ja, lahko kličemo starše v šolo, tudi s priporočeno pošto in povratnico, pa se ne odzovejo, če pa se, so pa včasih še bolj nasilni, kot otroci (besedno, ponavadi). Enako je s CSD, ne morejo kar potrkati na vrata in spraševati, ali je v družini kaj narobe. In če bi, kaj bi starši odgovorili? "Ja seveda, pri nas je vse narobe...?

Te zadeve in postopki se tako vlečejo, da včasih učenec že izstopi iz OŠ, preden se kaj premakne.

Res, morala boš sama iskusiti, pa boš morda verjela. Vso srečo!