Diplomo imam, pa vendar sem nezaposliva oseba

23. jun 2014 20:45

Nisi edina, me je zmotilo, ampak sem si rekla da ni to bistvo teme :)

23. jun 2014 20:52

O, pa še kako je. Veliko bolj kot si misliš.

23. jun 2014 22:36

Se strinjam s teboj, zzak.

24. jun 2014 6:31

Pustil vse vkup okoli faxa in samo brskam za službami v tujini. Ta država, razen narave, nekaj procentov ljudi in raznolikosti nudi bore malo. Gnila do temeljev.

Hvalabogu nimam nič kar bi me vezalo na naše kraje, tako da sem good to go. Od danes na jutri spakiram, ko se priložnost pojavi!

24. jun 2014 7:26

Meni je silno žal ljudi, ki so se dolga leta šolali in bi radi zdaj delali in živeli doma, pa jih situacija kakršna je, sili v tujino. Tukaj izgubljamo tudi kot družba, ne samo posamezniki.

A pred leti, še pred krizo, pa je bilo tudi že veliko brezposelnih. Kot podjetnica sem tudi kadrovala. In so prihajali z Zavoda za zaposlovanje z listki, želeli žig in podpis in veselo odšli. Najprej mi ni bilo nič jasno. No, mi je postalo. Dobila sem fanta študenta, ki je bil priden, kasneje, ko je odšel pa brezposelnega, ki bi bil sicer zaposlen brezposelni. Brez veze dolgoveziti. Veliko ljudi bi imelo službe, delali pa ne bi kaj dosti. Nerada preveč šinfam, ker vem, da je tudi obratno, a slab okus mi je vseeno ostal.

24. jun 2014 13:56

Hvala vam za odgovore. Glede naslova teme, ste nekateri verjetno mislili na napako nezaposliva? Jah, se zgodi...

Drugače sem veliko razmišljal glede iskanja zaposlitve v tujini. Angleščina mi ne predstavlja ovir (konec koncev sem angleščino hotel iti tudi študirati in mi je zelo žal, da nisem šel opravljati tistega dodatnega predmeta na poklicni maturi). Poskusil bom izčrpati res vse možnosti. Je pa hudo. Željan sem delati. Vsak preživeti dan doma me ubija. 

Od petnajstega leta dalje sem delal v z očetom v njegovem podjetju. Imel sem vsaj to srečo, da sem lahko malo zaslužil, takrat ko nisem imel obveznosti v šoli in na faksu. Delo ni nič kaj prijetno za zdravje in vključuje delanje škarp iz kamna, vinske kleti iz kamna, v bistvu zaključna gradbena dela. Fizično zelo naporno in pri 27 letih se mi že pozna na telesu (obrabljeno koleno, pa še kaj bi se lahko naštelo). Trenutno možnosti za tako delo ni več, saj si je oče s tem delom povsem "znucal" telo in je že pol leta na bolniški. Pripravljen sem delati in to karkoli in delavnosti mi ne manjka. To mi ne koristi nič, ko vpišem v življenjepis. Vsi vidijo le to, da imam diplomo in verjetno mail s prošnjo samo zbrišejo ali po pošti poslano prošnjo samo vržejo v koš.

Verjetno bo kdo tudi pomislil zakaj ne nadaljujem z očetovo firmo... Težko je sam delati v gradbeništvu, težko je dobiti tudi zanesljivega delavca. Najtežja pa je ekonomska stiska ljudi. Kdo pa še ima denar, da bi se spustil v kakšne dodatne investicije? Torej, tudi posla ni. Tudi čedalje več "gradbenih podjetij" iz balkana ne pomaga, saj ti samo znižujejo ceno, njihov končni izdelek je pa katastrofa.

Bojim se, da se vrtim v začaranem krogu, upanje da bi iz njega kdaj prišel, pa imam čedalje manj. Na dan se ne pojavi toliko novih delovnih mest, vsa imam pa že pregledana in prošnje poslane (seveda tista delovna mesta, ki bi lahko bila "dosegljiva")

Upam da bo vsem drugim nezaposlenim šlo kaj bolje kot meni. Tisti, ki pa imate otroke- previdno izbirajte faks, na katerega se bo vaš otrok vpisal.  

24. jun 2014 14:07

Sočustvujem s tvojo stisko in željo po zaposlitvi, ne razumem pa ravno najbolje tvojega citiranega stavka.

Meni se je vedno zdelo, da si otroci sami izbirajo faks, na katerega se bodo vpisali.

24. jun 2014 14:57

Mirc86 - te razumem. Morda za začetek tisto besedo "Prošnja", zamenjaš z besedo "Ponudba". Po napisanem sodeč sklepam, da imaš kopico teoretičnega znanja, precej praktičnega, angleščina ni problem ... torej ponudi to firmam. Veliko jih sodeluje s tujino. Pa ne v stilu copy/pasta sistema. Potrudi se pozanimati kar največ o firmi v katero boš poslal ponudbo in jim v dopisu, daj vedeti, da veš kaj počnejo, s katerimi trgi poslujejo in kako bi jim ti lahko prispeval k uspehu.

Tudi glede izbire faksa te razumem. Naše šolstvo je totalno skrenilo. To, da smo "pozabili" na strokovna znanja, praktična znanja je velika napaka. Odločili smo se, da nekaj privat šol bi pa le imeli in takoj, ko je nastopila konkurenca, se je pojavilo na trgu malo morje šol in ocean smeri, za katere so si izmislili visoko-zveneča imena, ampak kje najti delo ... 

Morda ne bo odveč, če poskrbiš še za dodatna znanja s področja računalništva, informatike (razni exceli, wordi, PP, PS ... so zelo dobrodošli). 

Veliko sreče - tudi ta pride prav.

LP, Vanja

24. jun 2014 14:59

Rrr, to je verjetno mislil zato, da se ne bi vpisali na kako umetnostno zgodovino in potem ne dobili službe.

davno nazaj je ena moja kolegica iz zagreba, ko so ji na intervjuju reklli, da nima izkušenj, lepo povedala, da je bila ona (službodajalka) tudi enkrat v istem zosu, torej brez izkušenj. Kaj naj rečem, na licu mesta je dobila službo in priložnost je lepo izkoristila. :)

24. jun 2014 15:16

Še nekaj bi jaz dodala, če morda kaj pripomore, je pa že vanjatajnsek omenila...namreč, nikar ne pišite le mejlov, pa še to morda z enako vsebino par let zapored v iste firme. Kjer želijo dobiti prošnje izključno na mejl, ponavadi to tudi napišejo. In seveda je tisto tudi najlažje zbrisati. Če pa pride pismo, se v večjih firmah to nekam zavede in morda pride tudi kam dlje od tajnice. V manjših privat firmah še vedno odločajo o teh rečeh lastniki/direktorji/samostojni podjetnik in vem za vsaj dva, ki prošenj za delo v obliki mejla ne jemljeta resno in jih enostavno brišejo. Nekako pri njih velja, da, če se želi kdo "ponuditi", naj se pride pokazat in prošnjo osebno prinese. Izbira je velika in si to lahko privoščijo.

Tudi jaz delam v privat firmi in moram povedat, da hoče tudi moj šef kandidata videti (naša dejavnost so težja fizična dela, večinoma na višini in ponavadi se vidi že po tem, kako se rokuje, kako hodi...če ga je za vzet). In smo imeli že tudi višje in visoko izobražene fante, ki so pridno delali, dokler niso našli primernejše službe.

Seveda pa je jasno, da ne boste zdaj letali po svetu in se rokovali, Slovenija pa niti ni tako velika. 

Pa tisto o obrabljenih kolenih itd. tudi ni ravno za pisat v prošnje, ko si star pod 30 let, ker le nakazuje na to, da še malo manjka in skočiš v bolniško. Tega pa v časih, ko ne sme nobena urca iti v nič, tile naši podjetniki ne marajo :).