8. maj 2014 21:48
Drobec k debati o posolitvi mesa pred ali po pripravi:
Citat iz knjige Franca Bučarja:
Meso
Poznavanje in priprava
(ČZD Kmečkiglas, 1997):
Temeljni postopki v poprejšnji pripravi mesa
Posolitev
V kuharski literaturi so razna mnenje o najprimernejšem načinu oziroma
trenutku posolitve mesa, pred toplotno obdelavo ali po njej. Z raziskavami
je ugotovljeno, da sol načeloma upočasnjuje prodiranje toplote v meso.
Zato nekateri gastronomi priporočajo, da zrezkov in stekov ne posolimo
pred peko, ampak po končanem postopku. No, z raziskavami je
ugotovljeno, da je upočasnitev segrevanja zaradi soli neznatna in praktično
nepomembna. Kaže torej, da je vseeno, ali sveže zrezke in steke posolimo
pred postopkom ali po njem. Prej bi bilo mogoče reči, da je po poprejšnji
posolitvi sol vključena v površinsko skorjico mesa, zato deluje jedilno
prijetneje kakor kristalna sol, ki jo posipamo po površini po praženju ali
peki na žaru.
Drugi razlog, ki utemeljuje, posolitev po peki je, da sol izvleče mesni sok
iz presnega mesa in tako poslabša njegovo sočnost. Zdaj zanesljivio vemo,
da je pri količini soli, ki jo za posolitev uporabimo pred peko, učinek prej
nasproten. Sol namreč v takšni količini zboljšuje sposobnost mišilčnih
beljakovin za vezanje proste vode in prispeva k manjši izgubi teže (vode,
mesnega soka) in torej prispeva k boljši sočnosti mesa.
Pečenke posolimo zmerom pred peko; na splošno uporabimo 1,5 dag soli
na kilogram mesa. Če pa to storimo neposredno pred peko, je posoljena le
površina mesa in skoraj nič soli ne prodre v globlje plasti pečenke. Med
pečenjem se sol po večini vključuje v skorjico iz snovi, ki se med peko izrivajo
iz mesa in odlagajo na površini kosa. Del soli pa sok "odplakne" s površine v
polivko. Zato sta skorjica in polivka sorazmerno precej slani, meso pečenke
pa neslano. Če posolimo večji kos mesa dan ali dva pred peko, nekaj soli s
površine pa le prodre v globlje plasti. Prodiranje pa je zaradi majhne
koncentracije soli počasno, zato je praktično večji del pečenke neslan.
Nekatere kose mesa pa posolimo že vnaprej in prej pripravimo tudi
drugače, npr. deviško (zavito) svinjsko pečenko in druge nekaj dni
mariniramo, npr. kislo govejo pečenko. Takšni kosi so seveda bolj ali manj
slani tudi v notranjosti.
Povsem nekaj drugega je slanost razsoljenega in prekajenega mesa, ki je
v naprej prepojeno z razsolom enakomerno po vsej prostornini in so torej
vse plasti sorazmerno enakomerno slane.
Sol, ki jo vmešamo v sekljanine med sekljanjem, ima poleg oblikovanja
slanega okusa še eno funkcijo. Sekljanino ponavadi gnetemo in pustimo
počivati, da sol iz delcer mesa izluži malo beljakovinskega lepka, ki delce
zleplja in preprečuje drobljenje med toplotno obdelavo in po njej.