Izguba otroka

Izgubila sem otroka, ki je bil še novorojenček.  Bolelo je zelo, še posebej, ker takšna smrt ljudem pomeni nekaj kot splav oz. otrok, ki ga v resnici sploh ni bilo. Čudno, ampak otrokov grobek mi je vedno dal nekaj utehe, zavest, da je res obstajal, da je bil moj otrok, da sem ga imela rada in sem bila mati, pa čeprav le kakšen dan.

Z izgubo, kakršno si doživela ti, pa sem se srečala ob mojih dveh prijateljicah. Prvi je umrl otrok star 25 let, drugi 16 let. Obe smrti sta bili nenadni in velik šok, ki je blokiral ne le družine, temveč tudi nas vse, ki smo bili z njima povezani.

Z obema sem spremljala vse faze žalovanja in verjemi, da me ni pustilo brez posledic. Pomagati, nekaj storiti, da karkoli olajšaš je pravzaprav vse, kar počneš. Včasih tudi le molčati, včasih obujati spomine. Na koncu je dejstvo, da praznina ni nikoli izpopolnjena, da nikoli ne neha boleti, samo morda malo manj. Čas dela tudi svoje.

Vendar to, kar omenja Vendelina je v resnici zelo pomembno.

Namreč prva od mojih prijateljic je kljub vsemu znala poiskati nov smisel, da živijo dalje, da živijo vsi tudi zanj.

Velikokrat mi je rekla, da nima pravice postaviti to, kar je izgubila sama, pred to, kar je izgubil on, ki je imel še vse pred seboj. Občudujem jo še sedaj, kajti videla sem padce, ki jih je doživljala, pa se je vsakokrat znala pobrati, ker jo je gnala misel in dolžnost do ostale družine. Njen drugi otrok je hudo in nekaj časa molče trpel najprej zaradi izgube brata, nato pa zaradi opazovanja žalosti staršev.

Druga prijateljica je odreagirala drugače. Po sinovi smrti je v neskončnost premlevala njegove zadnje trenutke,  razčlenjevala svoje reakcije, si očitala, da bi ob drugačnem reagiranju morda bilo drugače, skratka občutila krivdo za nekaj, kar ni imelo nobenega smisla, saj so dejstva govorila sama zase.

Minilo je nekaj let, ona pa je lezla vedno nižje, odklanjala vsako pomoč, umaknila se je v svoj svet in edini prostor zanjo je bilo še le pokopališče.  Danes je ni več. Umrla je od žalosti in to dobesedno. Svoj tihi samomor je delala vsaj pet let, mi pa smo lahko samo opazovali, kako odhaja. To boli še danes, ko se tako kot se je prej ona, vsi sprašujemo, kaj bi še lahko storili.

Mopsika, ne dovoli tega. Imeli ste srečo, da ste 23 let živeli ob takšnem fantu. Da ste z njim delili srečne in manj srečne trenutke, pa četudi le 23 let. Dal vam je veliko, dali ste mu vse, kar ste lahko, da je tudi on imel srečno kratko življenje. Več kot to niste mogli. Tako se je pač zgodilo. 

Pogovarjajte se o njem vsak dan odkrito, četudi boli, tako bo spet z vami. Še posebej pa se posvetite mlajšemu sinu, ki trpi na svoj način. Včasih se takšni otroci dostikrat vprašajo, če si ne bi starši želeli morda bolj kot njega , izgubljenega otroka nazaj. Pokažite mu, da je za vas zelo, zelo pomembno, da je tukaj še on, da je najpomembnejši tako kot je bil vedno, poleg brata.

Morda sem bila predolga, vendar se to ni dalo opisati krajše.

Želim ti iz vsega srca, da okrevate, da se veselite življenja zase in za izgubljenega sina. Poišči si pomoč, morda samopomočno skupino, zelo priporočam Hospic. Karkoli, samo ne ostati na mestu. Boleče ali ne, fraza ali ne, vendar življenje gre dalje. Mora dalje. 

kara

Draga MiriBon, samo to bi ti rekla, da tale forum nisem odprla za ljudi, ki so žaljivi, oprosti, pojdi na drug forum.

mopsika

Poleg tega je ob tvojem spamu in super thread nekromaniji tudi ZELO težko verjeti sploh karkoli drugega, kot da gre za nek samodejni program.

I'm so sowwie :'(

not.

Poleg tega pa se mi zdi prej žaljivo lagati o tovrstnih občutljivih temah.

Itak pa če ni bot, je pa marcell. Same ****, ane?