Sivi lasje...zakaj pa ne?

29. apr 2014 23:34

Hja, potemtakem bodo odstranili vse japonske, kanadske, ameriške itd...kozmetične izdelke. 

Sorry Mateja, ne vzemi napisanega osebno.

Tile na Eu tud ne vejo, kaj bi radi. So pač birokracija in nekaj pač morajo delat in potem se gredo nek mikromanagement, ki ne pripelje čisto nikamor. Me zanima, kako dolgo bo ta EU aparat še laufal. 

29. apr 2014 23:43

bravo Dragička,

Migla 

30. apr 2014 4:26

[citat=--kozamurnik--]

[/citat]

http://chuppacadabra.com/aktualno/staranje-dvojna-meri

murnik[/citat]

Kozamurnik, hvala za  link!

Sem si vzela  čas, da sem se prebila do konca, ampak je vredno. Tale del mi je še posebej všeč; sicer se  pa strinjam  z vsem napisanim. Ali skoraj, žal. 

C/p :

Sindrom večnih 'punčk'

Moškemu je tako povsem prihranjeno žalovanje za gladko, prožno in neporaščeno kožo fanta, saj to vlogo enostavno zamenja za drugačno vrsto privlačnosti: temnejšo in od vsakodnevnega britja robustnejšo kožo moškega obraza, za katerega se normalno pričakuje, da bo kazal sledi življenja. Na drugi strani pa na prehodu iz deklištva v ženskost ženske stopijo v ... prazno. In zato se ženske, kolikor je mogoče dolgo, oklepajo mladostnosti in hrepenijo po časih, ko so bile še dekle. Vsaka guba in gubica, pa tudi vsak nov sivi las se tako zdijo kot sol na njene rane.

Lepota – 'edina poslanstvo', ki ga ženskam zapoveduje družba – jo tako postavlja v središče teatra, ki jo popolnoma zasužnji in tako razlasti vsakršne prave osebnostne moči.

Vse to seveda še zdaleč ne pomeni, da med nami ni najti čudovitih, če že ne naravnost lepih starejših žensk. Velja le, da je standard za lepo žensko, ne glede na to, koliko je stara, vezan predvsem na to, kako mladostna je videti ali celo – kot mnogi radi pravijo – kako dobro je 'ohranjena'!

Samo geni niso dovolj

Upočasnjen proces staranja je tako kot fizična lepota v precejšnji meri pogojena z geni. Ker pa so družbena pričakovanja previsoka, se tudi narava sama enostavno ne more več kosati z družbenimi standardi.

Tako mora večina žensk, če naj jim nekako uspeva skozi leta ostajati kar se da mladostnih, za to zelo zelo truditi. Boj je celo tako zelo neizprosen, da je predpogoj za ohranjanje mladostnosti v pozna leta povezan predvsem;

z veliko vloženega časain denarjem – veliko njega!

Nič čudnega torej, če nas z videzom, ki včasih prav presenetljivo skriva njihova 'prava leta', najpogosteje presenečajo prav ženske iz vrst bogato plačanih igralk, manekenk in estrade.

Ponovno pa moramo poudariti dejstvo, da so te ženske tako občudovane zgolj zato, ker se zdi, da jim je uspelo nemogoče (ali pa se tako vsaj zdi ob gledanju njihovih fotografij) – namreč to, da so nekako prelisičile samo mati naravo. Njihov 'zgled' daje slutiti, da je nemogoče vendarle mogoče ...

Pa vendar so ti čudeži v resnici le slaba tolažba za žensko populacijo. Njihovi primeri namreč zgolj potrjujejo in utrjujejo že uveljavljeno in z naravo skregano 'pravilo':

lepe se nam zdijo le zato, ker ne kažejo svojih pravih let!

lp Lučka

30. apr 2014 6:50

Lubi jezus, Lucka! pusti si sive lase, res. Samo prosim ne delaj nam, ki si ali barvamo lase, uporabljamo tako ali drugačno kozmetiko, slabo vest. Ker točno to si v mojem pogledu dosegla z zadnjim zapisom. Jaz se ne počutim 50+ in ne vem, zakaj bi morala izgledati stara kot moja oma, ko je bila mojih let.

Ženske bi se lahko vzele v roke in si rekle, da bomo pač izgledale tako dobro, kot pač sploh lahko izgledamo. To je, kot rečeno, zelo subjektivna zadeva.

Vanja

30. apr 2014 7:11

hm, končno je zadeva prišla do tja, kamor bi itak morala priti in to je, kako človek - bolje rečeno, punca - doživlja sebe in kako stoji s prepričanjem o lastni leposti (namenoma uporabljam besedo, ki je SSKJ verjetno še ne pozna, ampak, če obstaja grdost, mora tudi lepost). In kako to prepričanje (ki, roko na srce, po navadi v nobene starostnem obdobju praviloma ni posebej visoko, to kako punce sesuvajo same sebe v iskanju "napak" je neizmerno) nekako uskladiti s tem, kar prinesejo leta.

Ker leta prinesejo to, da se spoznanja iskristalizirajo. Tista, ki celo življenje ne bo posebej prepričana v svojo lepost, bo to z vsakim letom manj. Ne živite v iluzij, da se bo preskok naredil tam nekje pri 47ih ali 55-ih ali 60-ih. Z opremo v stilu I am beautiful no matter what... se punca opremi nekako v času otroštva in mladosti (tudi pouberteta tega ne more popolnoma sesuti) in če se ta vlak zamudi, se potem tudi v repasažih ravno ne polovi vsega, kar je potrebno.

Saj se da kar dosti poloviti, ampak nekje zadaj globoko pa kljuva črv negotovosti. Ki sicer spi v ozadju, ampak se vedno znova javi, pa ne samo takrat, ko se razmišlja o barvi las. Javi se vedno znova, ko se nekaj zgodi, kar punco emocionalno stisne (včasih je zadosti že to, da je partner ne pokliče) in si potem punca - pa to počnejo punce vseh starosti - organizira lastni pekel, v katerem pridejo vse njene negotovosti na plano.  In lahko se ta črv negotovosti zanika, ali pa kamufilira  s ponavljanjem prepričanja o tem, kako ga ni čez notranjo lepoto (ne glede na to, ali je sploh kdo želel slišati tisto o notranji lepoti, ampak glavno, da je publika, kadar punca takšne lamentira), pa kamuflira s ponavljanjem razlaga o drugih prioritetah. Pa se išče tolažba v tekstih o tem, kako je krivično, ker moški so pa lahko sivi in gubasti.....Drage moje, moški imajo svoj sklop problemov, me svoj sklop problemov, mati narava je bila tule čisto pravična in je dala vsakemu spolu kar precej obremenitev....  In ko nič od tega ne pomaga, takrat udari ženska zloba in potem se začne malo sovražiti prvo punco v bližini, ki je bodisi zadela na genetski loteriji ali pa ji obleka in frizura nekako bolj "stojita"....Takrat se začne tista zoprna babja v stilu "ziher je šla pod nož, jaz ne bi tega nikoli...."

Skratka, malo razmišljajte o tem.

Rešitev: Edina rešitev - tako kot za vse v življenju - je iskrenost.  Ne omalovaževanje in ne napihnenost, preprosto iskrenost. Ni druge, kot da vsaka sama sebi in potem tudi okolici (tisti okolici, ki jo ima za relevantno, ni treba tega na netu početi) prizna, kako se doživlja.  Potem gre vse bistveno lažje. Meni je v tem kontekstu zabavno prostodušno priznanje Milke Babović, ki je ob svoji 85 letnici rekla, da "je starost sranje" in da bi bila raje mlajša - ampak da tega ne more spremeniti.  No, po tem priznanju je postala dokončna ikona plesnega šova na HRT. Jaz ne delim njenega prepričanja, ampak mi je všeč njena iskrenost. Ker je osvobajajoča.

30. apr 2014 7:30

Prvič slišim za to Milko, my kind of girl :)

30. apr 2014 8:41

Zzak, da ti popravim obupni deficit v poznavanju populanre in obče kulture

http://hr.wikipedia.org/wiki/Milka_Babovi%C4%87

Gre za kultno športno komentatorko nekdanje TV Zagreb, ki je nekje do sredine osemdesetih v naše domove prinašala atletiko, gimnastiko in umetnostno drsanje. In je bila navada, da se te stvari preprosto gledajo "na zagrebu" in celo najbolj možati moški so gledali umetnostno drsanje, ker je Milka to maestralno prenašala. Oziroma, njeni opisi tega, kaj ima kak drsalec oblečeno (ko so bili v sedemdesetih še pretežno ČB televizorji) so kultna stvar vsakega poznavalca yu-pop-sentimenta.

Potem se je upokojila. Oziroma, zadnje OI, ki jih je delala, so bile tiste v Calgaryju, kjer smo se vsi jokali, ko je Katarina Witt dobila drugo zlato.

Leta 2007 so jo na HRT povabili v žirijo showa Plesa sa zvijedzama (licenčni format od BBC) in tam gospođa Milka, kot jo kličejo, spodbudno (pa ne osladno) komentira nastope tistih, ki so bolj štorasti, pohvali (in spet ne osladno) tiste, ki so dobri in se hkrati šali tako na račun svojih let in se zabava na račun moško-ženskih odnosov. Kakorkoli pogledam, carica.

30. apr 2014 8:47

Zelo dobro povedano, Vendelina.

Bi pa rada dodala še to, da če se s s tem sprijaznimo ali ne, so leta, ko smo fizično na vrhu in seveda je to čas, ko je prav in fino, da se sončimo v svoji leposti, se krasimo tako in drugače in,  pa če se sliši tudi grdo, tu in tam izkoristimo dolžino nog in kljubovanje gravitaciji.

Kar opažam v svoji okolici, med znankami in prijateljicami je to, da so se ravno tiste, ki so startale z mogoče manj posrečeno gensko zasnovo, oziroma bolj verjetno s pomanjkanjem stila, tam nekje med štiridesetimi in petdesetimi prebudile, se razcvetele in si dovolile vzeti čas za kaj več kot za barvanje pri frizerki na tri mesece, vmes pa kar doma, če je čas.

In hodijo na telovadbo na pomolu, pa še na eno drugo v telovadnico in jedo samo čisto zdrave in naravnost shujševalne jedi, če gredo v mesto ali v Milano si ogledujejo božanske obleke, ki so namenjene izključno sanjam že malo odcvetelih žensk in sanjarijo o vrnitvi v dvajseta.

To je seveda patetično, malo žalostno in malo hecno. Bette Davies sindrom. Staranje nas vse čaka, vprašanje pa je, kako se ga bomo lotile. To ni vprašanje barvanja las ali posegov plastične kirurgije, še manj  kakšne notranje lepote (kakšne le? bo mogoče proxi  kaj pojasnila) ampak samospoštovanja in, kot je že Vendelina zapisala, iskrenosti, predvsem do sebe, pa kančka stila, tega pa, ne glede na svojo takratno ali zdajšnjo lepost imate ali pa ne.

Moje mnenje o barvanju las je pa tako, barvajte se, če ste si take všeč. Če pa le znate nositi sivo glavo, si jo privoščite. Seveda pa gre siva ali bela glava skupaj s samoumevno, pa menda ne bom zapisala "notranjo lepoto".

In te pa nobena šola in makeover ne nauči, kar pravzaprav ni niti pomembno, dokler ste zadovoljne same s seboj in s svojim koloritom.

Nikakor si pa ne delajte skrbi zaradi strupov v barvah, so najbrž že kakšni notri, ampak koliko let pa še planirate živeti enkrat ko ste zasivele? Petdeset?, Sto?

30. apr 2014 9:18

Kot ponavadi, nola z zadetkom v črno!

No, mene je proxima lepo poučila o notranji lepoti in ji stoodstotno zaupam, zato govorim le še o pospravljeni kašči in s tem povezani energiji, ki jo ( ali pa ne) izžarevamo.

lp

30. apr 2014 11:46

Danes sem ogromno tistih spodnjih las stran odrezala, še malo, če si nam premislila, bo pa ena taka frizura