Sivi lasje...zakaj pa ne?

25. apr 2014 7:49

Malo pred petdesetim so se mi na glavi pojavile hraste, ki so zacvetele ob vsakem nanosu nove barve, kar je pripomoglo k že nekajkrat preloženi odločitvi o prenehanju "farbanja sebe in drugih"

Najtežje je preživeti obdobje "šekastih krav", ko čakaš, da lasje prerastejo barvo, ko v ogledalu straši.

Tečnobam, nergam in zlobam tega sveta pa tako ali tako ni pomoči.

25. apr 2014 8:42

Kar tolaži se...

Ne, saj se hecam, lepo nosiš svojo sivo glavo in nasmejan obraz

25. apr 2014 9:00

No, prve sive lase sem imela že pri 17ih, 20 in toliko let pozneje imam občutek, da sta kvečjemu dva ali trije več kot takrat. Barvam se že leta, zato, ker je moja naravna barva taka mišja (saj veste, kaj mislim), ampak ne delam drastičnih sprememb, da bi potem hodila z iz aviona opaznim narastkom.

Sem imela tudi fazo mavrice (od blond do vijoličnih).

25. apr 2014 9:14

Prijetno sem preseneča nad številom sivolasih gospa na tem forumu. In vesela, kajti sama še nisem prišla do te točke, barvam se, pa ne zato, da bi izgledala mlajša, ampak ker se (še) ne vidim sive. To je proces, ki se zgodi. Recimo, zgodil se je eni moji sorodnici, ki je bila zaprisežena blondinka, zdaj pa ponosno nosi svojo sivo bučko in ji moram priznati, da je zelo lepa v svoji srebrni barvi.

Se pa spominjam ene sošolke, ki je bila popolnoma siva že pri dvajsetih in se je začela barvati pri petdesetih. Kdo bi razumel ženske?

25. apr 2014 9:20

Moja hči ima malo več kot dva siva laska, se ne barva in pravi, da se ne bo, ampak sta jo pa vrgla s tečajev. Siv las je bil včasih znak, da si star. Danes tako ne gre več razmišljati. Jaz bom ostala mlada v srcu tudi ko bom čisto  bela. Vse je v glavi. Miška je zelo lepo napisala, vidim ljudi z mrkimi, jeznimi obrazi in jim vsa kozmetika tega sveta ne pomaga nič.

25. apr 2014 9:31

Jaz se pa barvam in s tem sem začela, ko še nisem bila siva. Zato, ker svoje barve las pač nisem marala, ker je videti povem zaprašeno. "Nova" barva je sicer taka, da se narastek vidi samo, če se pogledam čisto od blizu, ampak tisto malo barve naredi čudež (vsaj na, pardon, v moji glavi). Tako da bom do nadaljnjega kar vztrajala pri tem. Do kdaj, se nikoli ne ve - odločitev za barvanje je prišla kot trenutni preblisk in traja že več kot 10 let, pa kolikor se poznam, bo tista za konec barvanja prišla ravno tako.

25. apr 2014 10:07

  Sem temnolaska po naravi z izrazito pusto barvo. Do pred leti sem občasno imela pramene, sivih las pa zelo malo. Z barvanjem pa se je začelo, ko je moja hči potrebovala model v frizerski šoli. Pa sem bila najprej v rdečkastem tonu, potem sem prišla na oranžno in sedaj končno na eno normalno svetlo barvo. Vsi me prepričujejo, naj ostanem pri svetli barvi, ker me pomladi. Tako mi je sedaj edini strošek nakup profesionalne barve v salonu in hidrogen.  Ker imam tudi daljše lase zaenkrat potrebujem lep okras na moji glavi. Sploh pa je 6 letni sin navdušen, da ima mami zlate laske. 

Imam pa taščo, ki je popolnoma siva in se pri 83 ne predstavljam s kakšno umetno barvo. Občudujem pa gospe ali gospode, ki imajo bele lase. Te so mi pa zares lepe. 

Je pa res, kot so napisale predhodnice, da nekaterim siva barva pristoji, nekatere pa izrazito postara. Prav tako je z barvo, če ni usklajena z obrazom, leti. 

25. apr 2014 10:29

Imam sicer lepe kostanjeve lase, ki pa so jih pričeli močno kvariti sivčki. In to že pri 30-ih. Ker mi je barvanje dokaj mučno, sem izbrala barvo, ki je enaka mojim naravnim, zato, da nimam tako velikih težav z narastkom. V kasnejših, starejših letih, bom verjetno razmislila o tem, da se sploh ne bi barvala, ampak za enkrat se mi pa zdi malo prezgodaj hoditi naokrog z že kar lepo sivo glavo. Pri 30-ih vsako siv las postara in nikakor ne izgleda "šarmantna".

25. apr 2014 10:50

Ajoj, draga moja, tole se vrača na tisto najino interno zafrkancijo o "vaških frizerajih". 

Ker je tako, da tudi dve glavi nista enaki - z leti tudi pri enojajčnih dvojčkih nastanejo razlike, ki jih prinese življenje - in lasje na glavi takisto ne. In ko začne punca siveti, je res treba pogledati, kako zadevo narediti seksi. Ker, konec koncev, to je tisto, kar bi ti v bistvu rada. Tu ti lahko ne vem koliko punc napiše, kako so one super zadovoljne s tem, da so kao "naravne". Pa lahko ti tudi ne vem koliko punc napiše, kako so njihovi moški zadovoljni z njihovo "naravnostjo" (whatever)...pa lahko ti tudi ne vem koliko ljudi reče, da je Jadranka Kosor s svojo sivo glavo seksi - ker je. Ampak to ti ne ob začetku dneva in ne ob koncu dneva ne bo pomagalo. Tudi tiste variante, ko se posebej bolj mediteranske ženske, ki so bile nekdaj vranje črne, potem so pa osivele in imajo sedaj en centi belega narastka - to ravno ni vzpodbudno, ker taka ne želiš biti. In kakorkoli obračam, edino kar se da splošnega tule svetovati je, da enkrat prideš v naše lepo mesto in greva k mojemu frizerju, ki ti bo (preverjeno n-krat, različne punce, različni tipi las, različne starosti) zanesljivo naredil optimalno izvedbo na glavi.  Ker je tako, da se da s sivimi lasmi početi marsikaj: recimo, da se namesto barvanja las delajo temni prameni, sivi se pa puščajo (če je močno sivenje) in se gre tako postopoma v belo barvo laso. Pa recimo, se da v primeru, da je manj sivih las (npr. moja teta ima 85 let in ima kaiih 10% sivih las) s stopničastih strišenjem in s prameni tudi marsikaj narediti prav zabavno. Skratka, te mora pogledati profesionalec.

25. apr 2014 11:01

Če pa govorimo o načelnih temah in o tem, kako smo od znotraj lepi in zunaj pa lahko sivi.....

Sama  raje vlagam v svojo iskrenost tako, da sem iskrena do sebe in da sem iskrena z ljudmi, ki so v mojem življenju zelo pomembni. In razgaljanje sebe, ne-skrivanje svojih strahov, predajanje ljubljeni osebi, zaupanje,  itd itd...to je tisto, kar spada v  "ne-farbanje" sebe in sveta okoli mene.

Glede zuannje podobe: hvala izvrstni genetiki in hvala kozmetiki (okej, oni bi se morali zahvaliti taki zvesti potrošnici, kot se jaz), da lahko na zunaj podpreta tisto, do česar se je moja glava v teh letih dokopala.