KOPIRAM:
Prihaja nova kemikalija, hujša od aspartama
Vajeni smo že, da je v hrano dovoljeno dajati karkoli. In vsak dan vidimo na trgovinskih policah toliko slabega, da si mislimo, da slabše že več ne more biti. Ampak prehranska industrija ima vedno v rokavu še kakšnega (kemičnega) asa. In tokrat je prekosila samo sebe.
Tokrat bo dala na trg čuden zmazek, katerega točno sestavo ne pozna nihče, izdelovalcu je pa tudi ni treba prijaviti, saj gre po njihovem lastnem mnenju za »hrano«, sestava hrane pa ni nekaj, kar bi bilo potrebno prijaviti, preveriti ali celo odobriti. V resnici gre za komponento prehranske arome, ki ima lastnosti droge, saj spreminja naše zaznavanje okusa, to pa pomeni, da ima na telo – in na možgane! - kemično delovanje.
Delovanje, ki ga nihče ni testiral.
Zadeva se imenuje Sweetmyx, izdeluje pa jo podjetje Senomyx. Po imenu sodeč bi pričakovali, da gre za kakšno sladilo, ali pa mešanico sladkorja in sladil. V resnici ta kemikalija nima okusa, ne sladkega ne katerega drugega, je pa zmožna na nenaraven način okrepiti našo individualno zaznavo sladkega okusa. To pomeni, da lahko nekemu izdelku dodajo bistveno manj sladkorja kot doslej, pa se bo vseeno zdel zelo sladek, ker bo kemični izum Sweetmyx to v naših možganih umetno povzročil. Za industrijo je to prava mana z neba, saj bodo po eni strani porabili manj sladkorja in s tem prihranili, po drugi strani pa bodo lahko na ovitku deklarirali manj kalorij, saj Sweetmyx kalorične vrednosti nima, in se tako pretvarjali, da je dotični umetni izdelek bolj zdrav.
Sweetmyx, znan tudi pod oznako S617, deluje tako, da v možganih sproži lažen občutek sladkosti. Če vam to ne deluje dovolj znanstvenofantastično, berite naprej. Kajti način, kako so to patentirano kemično snov odkrili, je več kot srhljiv. Podjetje je najprej kloniralo človeške okušalne brbončice. Nato so te klone obstreljevali z milijoni različnih molekul, da bi odkrili, katere kemične snovi se na klonirane brbončice najbolje vežejo in pri tem povzročijo najmočnejši umeten sladek okus. Zmagovalec tega tekmovanja kemikalij pa je bil Sweetmyx.
Če smo natančni, bi se morala snov, ki spreminja občutke in zaznavanja v naših možganih, obravnavati kot zdravilo in bi morala biti kot taka v kliničnih preskušanjih temeljito in vsestransko testirana. Vsa novo odkrita zdravila je naprimer potrebno testirati od 15 do 20 let, prede jih lahko dajo na trg.
Osebno vsekakor ne želim vnašati v telo snovi, ki bo v mojih možganih karkoli spreminjala; če ta snov ni bila preizkušena in preverjena, pa še toliko manj. Neprofitna skupina Feingold Association, ki preučuje učinke prehranskih barvil in drugih aditivov na otroke, o Sweetmyxu pravi takole: »Ko ima neka kemikalija močan vpliv na to, kako telo deluje, kako zaznava svoje okolje in kako se nanj odziva, taka snov na vsak način ni nič drugega kakor zdravilo. In v takem primeru je potrebno skrbno preučiti njegove stranske učinke.«
Toda ker je Senomyx izjavil, da gre 'samo' za prehranski aditiv, zakonodaja pa take aditive predstavlja kot nekaj nepomembnega, saj gre to bolj na roko prehranskim korporacijam, ki nato lahko stlačijo v prehransko verigo karkoli, se bo Sweetmyx lahko uporabljal brez posebnih preverjanj, ali je varen in kaj v telesu še povzroča. Sploh pa kaj recimo povzroča na dolgi rok ali v kombinaciji z drugimi kemikalijami, s katerimi nas umetni izdelki prehranske industrije tudi še osrečujejo. Izdelovalcu pa tudi ni treba navesti, katere sestavine vsebuje – saj zakon poskrbi, da je to poslovna skrivnost - oziroma kam ga bodo dodajali. Res čudovito. Zadošča, če izdelovalec kar sam zatrdi, da je Sweetmyx varen ... ker on tako pač meni. Korporativni profit je važnejši od človeškega zdravja in življenja.
Ne glede na študije, ki jih ni bilo (ali pa zanje ne vemo, ker če bi bile za izdelovalca ugdne, bi jih ta že objavil) pa je že iz primera umetnih sladil znano, da se telo ne odziva dobro, kadar mu umetno vzbujamo določene vtise in okuse. Če možgani začutijo, da prihaja nekaj sladkega, vseeno sprožijo izločanje insulina, pa čeprav sladkorja (ali kalorij) v resnici ni bilo. To izčrpava trebušno slinavko in zmanjšuje odzivnost celic na insulin. Prav tako pa to zmede hormone lakote in sitosti ter povzroča v telesu nenaravne posledice. Prav to je razlog, da umetna sladila, kot se je izkazalo, redijo, pa čeprav nimajo kalorične vrednosti.
Sweetmyx je varen samo za izdelovalca. Bolje rečeno, varno ga je lansirati, saj so dobički od njegove prodaje zagotovljeni. Za to je poskrbel zakon, ki vedno daje prednost kapitalu. Za varnost ljudi pa je poskrbljeno bistveno manj. Ljudje morajo kot še vedno doslej poskrbeti sami zase.
Na srečo se je Senomyx že pohvalil, da bo eden prvih izdelkov, kjer bodo to kemikalijo začeli uporabljati, Pepsi Cola. Torej smo zdaj posvarjeni. Izogibajte se tudi sicer vsem živilom, ki imajo v svoji sestavi umetne arome, umetna sladila in podobno. Ne pijte umetnih pijač, pa če vsebujejo ojačevalce okusov ali ne. Ali še bolje, izogibajte se vsej procesirani hrani, to pa pomeni vsemu, kar v Naravi ne obstaja – razen če ne želite biti del velikega kemičnega eksperimenta na človeštvu. Zelo verjetno je, da se bodo izdelki, ki bodo vsebovali Sweetmyx, na embalaži tudi ponašali z nižjo kalorično vrednostjo ter seveda z nižjo vsebnostjo sladkorja, tako da je to še en signal, na katerega velja biti pri nakupih pozoren.
Bodite previdni in ne uživajte umetnih izdelkov prehranske industrije, saj je po mnenju mnogih gensko spremenjena hrana v primerjavi s Sweetmyxom neverjetno nedolžna in neproblematična. Sweetmyx je hujši od aspartama in natrijevega glutaminata skupaj. In morda je prvi, ne bo pa ostal edini. Jejte samo naravno hrano, ker je samo ta zdrava in samo ta hrana. In povejte naprej. © Zdravje PovejNaprej
marcelll
