28. feb 2014 11:09
Nisem vsega brala, ti napišem samo našo izkušnjo...
Naš prvošolček je bil vse prej, kot vzoren po obnašanju, po znanju daleč nadpovprečen.
Žal smo dobili učiteljico, ki temu ni bila kos. Dobili smo žal v kompletu tudi starše drugih otrok, ki živijo v prepričanju, da "njihov otrok pa že ni takšen, njihov je pa pravi sonček"...
In to je seveda povzročilo kar precej preglavic vsem skupaj. Učiteljica, ki je vsakodnevno pisala obvestila o otrokovem obnašanju. Starši, ki so vsakodnevno pisali učiteljici, ker je njihov "sonček" spet prizadet, ker mu je naš "huligan" nekaj grdega rekel. In naš "problematični smrkavec" (izraz učiteljice!), ki je trdil, da so si vse zaslužili... In da med poukom moti, ker mu je dolgčas... Besna starša, ki sva vsakodnevno sedela z otrokom po pouku in analizirala dnevno dogajanje, uvajala sankcije, kričala, pridigala in kar je še podobnih ne preveč učinkovitih metod...
Kako smo uredili?
-Ostale starše sva seznanila, da je tudi naš otrok doma sonček (kar je res). Predlagala, da o dogajanju povprašajo še učiteljice in ne le otroka...
-Pogovor z učiteljico, kjer smo izvedeli, da so tudi ostali fantje ISTO problematični. Razliki sta dve:
1.:da naš vztraja, da ni kriv, če tako misli, ostali se pa zjokajo in takoj prevzamejo del krivde na sebe- zato se jim oprosti...(lep primer manipulacije, ki ga otroci očitno že zgodaj obvladajo, žal)
2.:da ostali starši takoj pokličejo v šolo, če menijo, da je njihov otrok prizadet (že zaradi tega, ker je nekdo rekel, da ima grdo igračo), medtem ko se pri nas uči, da je za reševanje šolskih konfliktov pristojna učiteljica (kar očitno ni več moderno)...
-Pogovor z ravnateljem, ki je bil pa sploh super. Na miren način je poudaril, da so otroci različni, da je treba nekatere dodatno zaposliti, da se ne dolgočasijo.
Da je treba navaditi otroke, da rešujejo konflikte med sabo, brez vpletanja staršev.
Da redko kakšen otrok iz nič drugega zmerja ali pljune(večinoma si je tista "žrtev" že prej z nečim to zaslužila, kar se je tudi pri nas izkazalo za še kako resnično....).
Da mora učitelj obdržati avtoriteto.
Predvsem pa, da se otroka na noben način ne sme izpostavljati!
Seveda se je treba z otrokom o vsem pogovarjati, tako v šoli, kot tudi doma. Ne pa delati iz ničesar nekih velikih scen, pretirano poudarjati prekrškov, nikakor otroka obravnavati drugače v razredu (zaradi česar ga bi ostali otroci dojemali drugače)... Ker otrok se bo slej ko prej obnašal v skladu s tem, kako ga mi vidimo in kaj od njega pričakujemo...
Pri nas so težave izzvenele, ko se je otrok vklopil v novo okolje. Vsi smo mu pomagali, tako s postavljanjem mej in pogovori o konkretnih situacijah, kot tudi s tem, da ve, da je super otrok, da ima ogromno dobrih lastnosti in da ga imamo radi tudi takrat, ko ga pošteno polomi.
čoko