5. jan 2014 1:07
Mala šola računalništva za domače uporabnike
Lekcija 3: Varno in učinkovito shranjevanje podatkov
Računalnikov dolgoročni spomin imenujemo tudi trdi disk oz. hard drive ali hard disc v angleščini. Običajno se uporablja magnetne ali gibljive diske, 3,5 colske v stacionarnih računalnikih ali pa 2,5 colske v prenosnikih. Zapis podatkov poteka s pomočjo elektromagneta. So cenovno lažje dostopni, vendar bolj občutljivi na razne napake, npr. ko pride do fizične napake na magnetni ploščici, nastane t.i. bad sector, ki ga ni mogoče popraviti. Obstaja množica drugih možnih napak, programskih ali pa fizičnih, ki se jih bolj ali manj uspešno da odpraviti oz. vsaj rešiti podatke, seveda z ustrezno opremo v uporabi ustreznih strokovnjakov.
Alternativa gibkemu disku je SSD oz. solid state drive: le-ta ne vsebuje magnetnih ploščic, ampak integrirana vezja oz. silicijeve čipe, kamor se preko spreminjanja električnih impulzov zapisujejo ali brišejo podatki. SSD diski so energetsko bolj varčni in tudi bolj zanesljivi, kar se tiče dologoročnega shranjevanja, posledično pa je tudi njihova cena višja.
Periferne oz. zunanje enote za dolgoročno shranjevanje podatkov delujejo na enega od zgoraj opisanih principov, le da imajo svoj vir napajanja (zunanji 230 V ali pa preko USB kabla neposredno iz računalnika) in svoje ohišje, kar jim omogoča fleksibilnost uporabe. Diski z lastnim napajanjem so cenejši in bolj okorni, ostali z napajanjem preko USB kabla pa so malce dražji, vendar odvisni samo od uporabnikovega računalnika.
Na elektromagnetni princip delujejo popularno imenovani običajni prenosni zunanji diski, ki se ločijo glede na kapaciteto, vir napajanja in pa, logično, po proizvajalcu.
Na princip integriranih silicijevih vezij, t.j. čipov, pa delujejo USB diski (Universal Serial Bus), ki so kot prvi na tržišču začeli uporabljati ta protokol, sledile pa so jim SD kartice (Secure Digital), najprej v normalni, nato pa še v mini in mikro izvedbi. USB diske se najpogosteje uporablja kot medije za hiter prenos podatkov in so zelo uspešno nasledili nekoč popularne diskete, SD kartice pa so zaradi svoje kompaktnosti svoje mesto našle v digitalnih kamerah, prenosnih telefonih, navigacijskih napravah, in še kje.
Kratkoročna tendenca razvoja je v čim večji optimizaciji magnetnih, gibkih, diskov, z željo po povečanju kapacitete in zmanjšanju porabe energije, dolgoročna tendenca pa je pocenitev proizvodnje integriranih vezij in njihova povečana kapaciteta, da bodo sčasoma popolnoma zamenjali magnetne diske.
Optične enote, CD-ji (Compact Disc) in DVD-ji (Digital Video Disc), predstavljajo zgolj premostitveni korak v razvoju: ko so jih razvili, so le redki vizionarji sanjali o prevladi integriranih vezij. Blue-ray diski so posebna verzija DVD-jev, ker za zapis podatkov uporabljajo modri laserski žarek namesto rdečega. Bistvena prednost optičnih enot je izredno nizka cena, vendar za njihovo uporabnost po cca. treh letih ne jamči nihče več.
Tako, na kratko bi bilo to to, kar se tiče vprašanja Kako deluje.
Kratek, a jasen odgovor na Tvoje vprašanje, kaj naprej, pa je: kupi si zunanji magnetni disk, velikosti 2 T, cene se gibljejo od 100€ navzgor. Predlagam, da greš pogledat sem, jaz osebno zagovarjam znamko WD (Western Digital); sam imam trenutno v uporabi SSD disk v prenosniku, 4 zunanje diske z zunanjim napajanjem in pa 3 prenosne diske preko USB napajanja - do sedaj še noben ni crknil, pa so nekateri stari že več kot 5 let. USB ključki in SD kartice so potrošni material.
Za dodatne informacije sem dosegljiv preko ZS.
Spisal
Drejček