Tradicionalno nedeljsko kosilo

8. dec 2013 12:10

Običajno me je mama poslala k mesarju po "tričetrt kile rospratelna in muskovo kost". Vedno enako za šest ljudi. Iz tega je potem skuhala juho z vlitimi nudelci, zraven tenstan krompir, meso iz juhe,solata. To je bilo praznično kosilo, ni bilo na sporedu kar vsako nedeljo.

Prav v zadrego me je spravil obiskovalec iz tujine, ki me je spraševal, kaj je pri nas tradicionalna jed za  - in je našteval praznike. Jaz pa ponavljala: goveja juha, tenstan krompir, solata. Kako pa potem veste, da je praznik? Po potici ali krofih za obiske.

8. dec 2013 13:03

Pri nas je tudi bilo vsako nedeljo tipično kosilo - goveja juha z rezanci/ribano kašo/knedlčki, tenstan krompir, popečena govedina iz juhe in solata. Še vedno živim doma, a si zadnjih 5 ali 6 let kuham sama, zato tipičnega nedeljskega kosila niti nimam, vsakič si zmislim nekaj drugega. Ostali članici družine pa se še vedno kolikor toliko držita tradicije, stara mama vsako nedeljo skuha govejo juho, tudi tenstan krompir je pogosto na jedilniku, meso in prikuhe pa se malo menjavajo. Od mojega otroštva pa do zdaj se je spremenilo predvsem to, da smo takrat jedli skupaj za mizo vsak dan, zdaj pa to počneta samo še mami in stara mama, jaz se jima pridružim bolj redko, predvsem zato, ker kosilo jesta že ob 12h, kar je zame prezgodaj. Raje se podružimo ob dobri kavici.

8. dec 2013 14:06

Uvod v tipična nedeljska kosila je bil pri nas prepir (vzrok je bil nepomemben), ki se je končal z Glasbo po željah. Stara mama je radio navila tako na glas, da je bil vsak pogovor, še tako glasen, nemogoč. Molče smo posedli okrog velike mize, postregla je z govejo juho, sledil je pražen krompir in pečenka (meso iz juhe se je porabilo naslednje dni v solati), zelenjavna priloga in solata sta bili odvisni od letnega časa.Obratno sorazmerno z naraščanjem prijaznih besed, je stara mama nižala jakost radia.

Sledil je izlet po bližnji in daljni okolici, tudi v primeru slabega vremena, z izjemo prehudih zimskih razmer. Takrat so nas (otroke) nagnali pred blok, v sneg.

Sladice so bile občasno, največkrat zavitek, spet odvisen od letnega časa.

Zaradi narave dela pri nas ni ne klasičnih nedelj, ne praznikov, tako je vse prosto po Funtku, kot smo svojčas rekli.(saj res, zakaj ta izraz?)

lp

8. dec 2013 14:24

Anton Funtek? Pesnik, menda, z zelo svobodnimi pesniškimi oblikami, recimo tale:

Anton Funtek: Lakomi pes

Živel je mož, imel je psa.

Lepo ga je redil.

Nekoč je ukradel kos mesa,

zato ga je ubil.

Postavil mu je spomenik

in nanj napisal:

Živel je mož, imel je psa.

Lepo ga je redil.

Nekoč je ukradel kos mesa,

zato ga je ubil.

Postavil mu je spomenik

in nanj napisal:

Živel je mož, imel je psa.

Lepo ga je redil.

Nekoč je ukradel kos mesa,

zato ga je ubil.

Postavil mu je spomenik

in nanj napisal:

Živel je mož, imel je psa.

Lepo ga je redil.

Nekoč je ukradel kos mesa,

zato ga je ubil.

Postavil mu je spomenik

in nanj napisal:

Živel je mož, imel je psa.

Lepo ga je redil.

Nekoč je ukradel kos mesa,

zato ga je ubil.

Postavil mu je spomenik

in nanj napisal:

..... (saj bi nadaljevala, pa bi se Jernej najbrž razhudil).

Aja, pa še nekaj: mogoče to sploh ni Funtkova pesem. Ampak to je edina poezija, ki jo je z veseljem recitiral naš ata, mama se je pa takrat delala, da ga ne pozna.

8. dec 2013 14:26

mišzmoke, ha, ha, ha,

iskreno, mislim in doživela sem, da je marsikje bilo tako...

Pri nas se je pa v nedeljah jedla krompirjeva župa in palačinke... 

8. dec 2013 14:35

, hvala, limnol!

lp

8. dec 2013 17:24

Zdaj sem se spomnila, da smo morali pri kosilu vedno poslušati  radio in narodno muzko - voščila ob prazniku.Starejša sem bila bolj mi je šla na živce in sem komaj čakala, da grem od mize.

Danes drugače gledam na vse to, zato se trudim, da bodo nekoč tudi moji otroci cenili domačo hrano.

Kjer je volja, tam je pot. Trixi

8. dec 2013 18:08

Nedeljska kosila so super.

Je pa tako, da tam, kjer se ljudje znajo pogovarjati, se pogovarjajo tudi preostalih 6 dni v tednu in ob vsaki priliki , tam kjer pa tega ni, pa tudi v nedeljo ne bo čudežev. To, da se v času pubertete temu rituali upiramo, je skrajno normalno. Kot je tudi pričakovano, da pridemo k pameti in ugotovimo, da je treba imeti v življenju strukturo in da nedeljsko kosilo paše v to strukturo.

Glede jedilnika: Ne tega osebno jemati, ampak goveja juha, pražen krompir, govedina iz juhe in prečenka - to spada pri meni v tisti hard-core od nedomišljene kuharije, da se temu na veliko izogibam. Oziroma tej kombinaciji se imam zahvalitit (nikoli mi ni šla v tek), da sem se samoniciativno naučila kuhati, ker se mi je zdelo, da se da še kaj drugega pripraviti, kot pa tisto nideresterajh grozljivko od menija.

8. dec 2013 18:23

Pri nas je bila v nedeljo več ali manj klasika. Goveja juha (neodvisno od vremena, tudi avgusta, da nam je dol kapljalo med matranjam z njo), krompir/riž/testenine/mlinci (možnosti izbire premosorazmerna z dobro voljo mame), meso ter solata. Tu in tam tudi kaka "eksotika" tipa lazanja, pica itd. Sladica redko, če že čimbolj preprosta, da se ja med pripravo umaže čim manj posod. Obvezen dodatek tem kosilom kreg in negativna energija in kljub temu, da smo do konca moje SŠ jedli skupaj povprečno 7x na teden je bila familija strašansko odtujena. Verjetno ni presenetljivo, da se mi je tovrstno obredje priskutilo od prve do zadnje drobtinice.

Danes otrok sicer še ni, so pa bolj ali manj pomembni soobedovalci, za katere želim predvsem to, da se imamo za mizo fino, da je domačno vzdušje in da pogovori presežejo debate o vremenu, ki so vladale doma. Med vikendom, če je čas, malo več pozornosti posvetimo kuhinji, na krožniku pa se znajdejo zadeve po navdihu. Nikakor pa ne gre naprej tradicija tenstanega krompirja in govedine iz župe. Včasih tako ostanemo v naših geografskih okvirih, še večkrat pa zajadramo kam v indijsko, mehiško pa še kakšno smer.

Ko in če bodo otroci imam od kuhinjskega repertoarja samo eno zadevo jih načrt naučiti - osnove kuhanja vobče. Ko sem v študijskih letih srečevala cimre, ki so plule v 30to leto, pa so znale si narediti samo juho iz vrečke, mi je skorajda slabo postalo. Ne more biti vsak vrhunski kuhar, ampak osnovna znanja pa sodijo, po mojem, v tist zlati nabor človekovih sposobnosti. Od raznih zgodovinskih receptov in ceremonij nimam nobenih stvari v planu prenašati na naslednji rod, razen če bodo potomci sami izrazili željo po kakem maminem receptu

8. dec 2013 18:53

 , Katrca, polepšala si mi večer...

Mausika, zate pa...