10. nov 2013 11:35
Vsakdo, ki ima doma vrt, ve, kako je z zelenjavo: solato odrežeš in - če jo pustiš zunaj - je naslednji dan že uvela. Jagode nabereš zjutraj, pa se jim isti dan zvečer že zelo pozna, pravzaprav so komaj še za pojest.
Zdaj se pa preselimo v hiper šoping center. Koliko časa, mislite, preteče, preden solata z njive (ali akvaponičnega rastlinjaka) pride z juga Italije do, recimo, Lendave (ali Ljubljane, razlika bo mogoče kaka dva dni)? Ali pa jagode iz Španije (tiste januarja pa iz Argentine, ali šparglji iz Peruja)? Ali pa če hočemo mleko, ki bo zdržalo v hladilniku 14 dni (se še spomnite tistih škrnicljev ali še prej steklenic, ko je bilo poleti mleko dostikrat kislo že tisti hip, ko si ga prinesel iz mlekarne?).
Mislim, da ni treba nič več nič bolj podrobno razlagati. Pri takem načinu življenja in nakupovanja, kot ga živimo sedaj, moramo vzeti v zakup, da je vso hrano treba obdelati tako, da zdrži dolga skladiščenja in transportne poti. Ljubi bog v nebesih se s tem pač ne ukvarja, za to je treba zemeljske kemije. Alternativa je seveda lastni vrtiček za vse, ki si ga lahko privoščijo, ali pa kot pred 30 leti lepo v soboto v roke košaro in na trg in kupiti tisto, kar branjevke pač imajo (in nekje konec februarja izbira ni ravno velika, če si tudi one ne pomagajo z nakupom pri blilžnjem veletrgovcu, ali, še bolj prikladno, kar na bližnji Citrusovi stojnici, saj razliko v ceni lahko kupcem enostavno pojasnijo z "je domače", ker ljudje verjamejo prav vse, če le hočejo).
Nihče nam nič ne vsiljuje, izbira je naša, odgovornost pa tudi. Tudi za to, da "ne vemo".
Sonja