Česa ne jeste

9. okt 2013 7:13

Takole kot očitno vampe in ribe, se da zamenjati tudi možgane z jajci z gobami z jajci. Prav zanimivo, kako so možgani dobri, če misliš, da so gobe, moj sin jih je z veseljem pojedel. Mogoče bi takole tudi jaz vampe pojedla, če bi mislila, da so ribe.

Sicer pa, kadar skuham doma vampe za moža (pa baje zelo dobre), skuham za naju s sinom glavnik, ki ga mož ne je, ali pa ribe, ki jih mož ravno ne obožuje. Pa sin recimo že od nekdaj jetrc ne je. Drugače pa nismo izbirčni. Samo razporeditev na krožniku je recimo pri vsakem malu drugačna. Pri meni čisto malo mesa, pa več ostalega, pri možu ravno obratno, pri sinu pa pol pol. 

V gostilnah tako kot Vanja, poiščeva kaj posebnega, kar se doma ne kuha, dunajca in pomfri pač lahko naredim doma takrat, ko nimam kaj preveč časa za kuho.

Kakšne stvari se  pač ne kuha, ker je recimo nikoli nismo bili navajeni jesti. To mi sedajle pridejo mlinci na misel. Te sem jedla samo 2x v življenju pri sorodnikih na drugem koncu Slovenije. Niso me tako prepričali, da bi jih sama doma začela kuhati, se jih pa da jesti.

Aja, pa ko sem bila še majhna (spomnim pa se), sem bruhala po mleku. Od takrat pogretega mleka res ne morem več piti. Tudi hladnega ne, če je bilo prej že zavreto, lahko pa še toplega, takoj ko je pomolženo, pa tudi kaj skuhanega na mleku jem, samo smetana se ne sme čez narediti. Tisto poberem dol, ali pa mešam brez prestanka, da se sploh ne naredi.

Okus rastlinske smetane tako na kavi, kot v pecivu mi je pa res več kot obupen, prav tako margarine v kremah pri pecivu.

9. okt 2013 7:41

Ime teme Česa ne jeste nas je vse zavedlo k pisanju/naštevanju hrane, ki je ne maramo. Kar je tudi logičen zaključek. A sama sem začela razmišljati tudi o hrani, ki jo sicer z užitkom jem, a je doma ne znam/morem pripraviti (pomanjkanje znanja ali sestavin), v restavracijah pa je zaradi logistično-finančnih razlogov tudi velikokrat ne jem. Takšni primeri bi bili:

- suši, ki ga obožujem, a ga sama ne bi nikoli naredila. Da pa bi se peljala iz Prlekije v prestolnico samo zaradi tega pa nam časovno in finančno ne znese. Kadar pa sva v prestolnici (ali kjer je pač japonska restavracija), pa si ga z veseljem privoščiva.

- morska hrana (lignji, školjke, škampi,...). Nekateri moji poskusi priprave te hrane so se kar klavrno končali, zato to raje prepustim strokovnjakom. A najboljši so na morju.

- kitajska hrana mi tudi ne uspe tako dobro, kot v moji najljubši kitajski restavraciji (pa verjamem, da je še veliko boljših, ki jih ne poznam), zato raje greva občasno jest tja. Doma pa se vzdržima kuhanja teh dobrot.

- elegantne kreacije, ki jih recimo ustvarjajo v oddaji Gostilna išče šefa in podobnih, a kaj takega je pa res zelo redko na vrsti (niti 1x na leto ne).

Sem prepričana, da bi se našlo še marskaj drugega, a se trenutno ne spomnim.

9. okt 2013 9:09

Ob prebiranju teme sem se spomnila še nekaterih jedi, ki jih ne jem, mednje sodi tudi jogurt - navadnega ne maram, po sadnem me obupno peče zgaga (glede na to, kaj je v sadnih jogurtih, se ne sekiram), trdo kuhanih jajc (vsako veliko noč poskusim, če so mi že všeč ), pa žolce in tlačenke. Tudi jezika (kakršnegakoli) ne dam v usta, imam enega dovolj  . Ne maram maslenih krem in sirov z močno aromo (da se lepo izrazim ).

Tudi jaz se trudim poskusiti čim več jedi in nad nobeno ne obupam, vsake toliko časa preverim, če mi še vedno ni všeč, ampak na primer sušija ne bi poskusila.

9. okt 2013 10:03

Tudi v Mariboru dobiš odličen suši, ni treba iz Prlekije ponj v Lj. V centru mesta ga imajo v enem lokalu prirpavljenega tudi za s seboj domov vzet.

9. okt 2013 11:58

Edino kar ne maram so kostanji - ne pečeni, ne kuhani, ne v kaki torti ali kremi. Prav tako ne maram kave - niti kot napitek, niti da ima pecivo okus po kavi.

Ne jem oz. se namerno ogibam nasledjim stvarem: hrenovkam, klobasam, paštetam, šunkam, ocvrti hrani, krompirju, belemu kruhu, belemu rižu, juham iz vrečke, kupljeni že pripravljeni hrani, rastlinski smetani, margarini, kupljenim sladicam...

Brez sadja in zelenjave bi pa umrla :) Pa brez dobrega kruha tudi :)

bosa

9. okt 2013 12:15

Frina, prav iz podobnega razloga jaz svojega moža ne silim s hrano, ki je nam ostalim všeč. Ker so tudi mene v otroštvu silili s hrano- se prav spomnim kaše s slivami pri babici, pa čežane  s fižolom (le kdo si je tako kombinacijo izmislil), kako sem bruhala..Čeprav ne mara perutnine vseeno poje mešano juho kokoši in govedine, še najbolj srečen je, če mu sploh ne povem, kaj sem dala notri. Običajno pa kombiniram različne vrste mesa in jih pripravim na isti način.Le kadar imava s hčerko veliko željo po morskih jedeh, sinu in možu pripravim kaj drugega. Sem oa prejšnji teden skuhala polento in je bil prijetno presenečen kako dobra je. Sem prebila led.

Drugače pa pri nas margarine, raslinske smetane sploh ne kupujemo. Vse pecivo naredim iz masla. Smetana pa mora biti prava smetana, čeprav je jaz ne maram. Tudi prave kave ne pijem, samo nescafe odkar sem imela težave z želodcem. Pa tlačenke tudi ne bi nikdar jedla, kakor kakšnega šoblja, domače prekajene mesnine, ker mi dimljen okus ni všeč. Pa še nekaj sardine iz konzerve mi ogabno smrdijo, kaj šele ,da bi jih jedla. Sveže so pa druga zgodba.

9. okt 2013 12:36

uu tlačenke tudi jaz ne maram...pa žolce...mi gre prav na bruhanje ko jo dobimo od sorodnikov za veliko noč...

pa klobas kožaric tudi ne jem, pravzaprav nobenih klobas, pa ne da bi mi bile zanič, raje pojem namesto klobase kaj drugega...in klobaso odstopim moškim mesojedcem :) edino krvavice pa obožujem...

9. okt 2013 14:16

ti tole žolco kar meni pošlji, z veseljem jo pojem. Pa tlačenka v solati, z veliko čebule in bučnega olja ...

9. okt 2013 14:21

Klobase kožarice,ali po naše krotegine,ki jih mamamia noče , pa pošlji meni Zoyaa..a si primorka ti?

9. okt 2013 14:28

Hvala bogu, da te rubrike ne morejo brati kje v podsaharski Afriki. Mislim, da imamo lahko eno hrano bolj radi kot drugo. Upam, da nam ne bo nikoli tako hudo, da bi morali jesti tudi mrčes.  Kriza, lakota.... kaj je že to? 

vikica