26. sep 2013 9:25
Eh, romantična študentarija...:))))
Resen razmislek bi moral pa temeljiti na dejstvu, da razpade približno ena polovica zakonskih zvez (in menda približno toliko tudi izvenzakonskih skupnosti), pa verjamem, da gre večina od teh skupaj živet z namenom, da bi skupaj tudi ostali, samo potem se stvari obrnejo drugače. In kadar je možnost, da eden od partnerjev ostane na suhem (zlasti v luči tega, koliko pogosto se pari selijo v mansarde svojih staršev, in dejstvom, da so selitve skupaj zelo prijateljske, razhodi pa zelo pogosto silno kontaminirani z nesposobnostjo racionalnega reševanja konfliktov), je pametno, da se vpleteni tega zavedajo in so sposobni o tem racionalno govoriti, dokler so še v prijateljskih odnosih.
Podobno velja za razne druge nerazrešene pravne zadeve, ne samo med partnerji, ampak tudi med starši in otroki. Kakor gledam po svoji okolici, je ogromno nepotrebnega trpljenja posledica tega, da se ljudje ne znajo o stvareh pomeniti pravi čas. Pravi čas je pa takrat, ko smo zdravi in srečni, ne takrat, ko smo bolni in v prepiru.
En moj prijatelj ima navado reč, da bi morali imeti tako kot teden boja proti raku teden prava, v katerem bi opozarjali na to, naj ljudje razrešijo pravno stanje stvari, na katere imajo vpliv - tisti, ki imajo nezakonske otroke, naj jih priznajo, tisti, ki imajo lastnino, naj napišejo oporoko, tisti, ki imajo živa bitja, ki so kakorkoli odvisna od njih, naj poskrbijo za to, kaj se bo zgodilo z njimi, če jim na lepem pade strešnik na glavo. Ker, kot pravim, za take stvari je potrebno poskrbeti prej, ne da to preložiš na pleča svojih dedičev, žalujočih ostalih in naključnih mimoidočih hijen.
lp, proxima