18. sep 2013 15:56
| zzak1977 je napisal/a: |
To so spet predsodki. Razen če je koristno, da si otrok predstavlja, da je svet raven? Več znanja, več prostora za domišljijo. Kot je nekdo omenil, da možganom nikoli ne zmanjka megabajtov.
Commis débarrasseur
|
Absolutno se strinjam.
Zakaj bi bila "domišljija adijo"?
Če se omejim samo na brskanje po googlu - človek mora včasih presneto napeti možgane, da za svoje željeno iskanje vnese v brskalnik pravo kombinacijo, ki ga čim hitreje popelje do zadetkov, ki imajo neposredno povezavo z njegovim iskanjem.
Da to ni tako samoumevno vidimo večkrat prav na teh straneh, ko se pojavljajo vprašanja v stilu kje najti vzorec za ...." ali "ali kdo ve, če kje prodajajo xxx proizvod" ... ali "katere dokumente rabim za to in to".
Sama recimo pametnega telefona, ki bi mi pomagal sredi "ceste" recimo načrtovati najhitrejšo pot do nekega kraja ali najti vozni red za vlak, odpiralno čas neke trgovine itd., nimam, sem se pa navadila vse te informacije preveriti na domačem računalniku, preden se odpravim v nek urad, na pot in podobno - tako odpade marsikatera zagata in slaba volja zaradi denimo nekega obvoza, "pred nosom" zaprte banke, trgovine, urada itd.
Kar pa se otrok tiče - vsaj na naši OŠ so imeli vsi otroci možnost uporabe računalnikov v knjižnici, v računalniškem kotičku, v podaljšanem bivanju, pod nadzorom učiteljev in časovno omejeno seveda, pa vendar so možnost imeli - tudi tisti, ki morda doma zaradi finančnih ali drugih razlogov doma te možnosti niso imeli.
Tudi v vseh javnih knjižnicah imamo vsi uporabniki možnost brezplačnega dostopa do interneta in uporabe računalniške opreme. Praktično v današnjem času to, da nimaš "kište" doma, ni več izgovor, da nečesa ne bi mogel z računalnikovo pomočjo narediti, poiskati, če je to obvezno. Le časovno se moraš malo bolj oranizirati in recimo orok pač ne more podatkov za ponedeljkovo seminarsko nalogo iskati v nedeljo ob desetih zvečer, ampak mora to storiti v času, ko obratuje knjižnica, mladinski center ali šola - če pač nima svojega računalnika z dostopom do interneta doma.
Pri nas doma smo računalnik kupili takrat, ko se je za to pokazala potreba (odraslih). Otroka sta ga začela uporabljati v nižjih razredih OŠ oz. še v vrtcu - najprej razne didaktične igrice, ki so bile priložene reviji Ciciban, potem še kaj drugega.
Kako hitro s otroci stvari zapomnijo in kako širijo besedni zaklad, kot ugotavlja kolega Zzak1977, lahko pordim tudi sama. Spomnim se, da je bila pri sinu v nekem zgodnjem obdobju strašno popularna neka "srednjeveška" igrica (Run Scape, če se prav spomnim), kjer si skreiral svojega junaka in potem potoval po pokrajini, se udeleževal nekih viteških spopadov, gradil naselja, sekal drevesa itd. Nič posebnega, še grafično je bila "bolj uboga".
Je bilo pa skrajno zanimivo, ko sem z odprtimi usti poslušala lastnega sina, ki je prijateljema Angležema, ko sta ga prašala, če se v šoli že učijo angleščine (mislim, da je bil takrat v drugem razredu ali kaj takega) razlagal, da zna različna imena za razna drevesa, orodja, orožja ... vse sorte. Sama nisem poznala kup teh izrazov, ki se jih je on naučil iz ene same računačniške igrice in jih ponosno pojasnjeval obiskovalcema. Sploh nisem vedela, da vse to že zna!
No, to je eden od pozitivnih vidikov otroške uporabe računalnika, da o fleksibilnosti razmišljanja in neobremenjenosti ter hitristi pri iskanju najrazličnejših informacij, niti ne govorim.
Je pa seveda zadeva vedno povezana z nadzorom/omejevanjem/osveščanjem nas, odraslih. Tukaj pa sam računalnik ni nič kriv, če otroci posegajo po neprimernih vsebinah. Kot ni nič kriv moped v garaži, če ga otrok brez izpita in brez našega nadzora vzame in z njim nevarno divja po vasi. Vedno smo pač starši tisti, ki moramu pomagati otroku odgovorno uporabljati vsa orodja in pripomočke, ki jih imamo na razpolago.
Mojca
