Nedeljska maša

15. sep 2013 9:14

Nihče ni našpičen. Sprašuješ, oprosti, traparije. Od kdaj je dolžina maše kriterij, po katerem greš v cerkev k njej ali ne? Ker dvomim, da je obisk nedeljske maše obvezen, pač ne hodi(te), če ti/vam je predolga. In ne izgovarjaj se na obhajilo, birmo,...ker res niso primeren izgovor. Po drugi strani pa lahko ob dolgi maši otroci malo vadijo potrpežljivost. Še nikomur ni škodilo. Vidim, da je na Dolenjskem cel kup pomanljivosti, s kakšno med njimi si nas že seznanila.

15. sep 2013 9:35

Ko bodo polnoletni, se bodo lahko sami odločili za vrsto "maš" in dolžino le teh. Če ne grejo, ne bo prav nič narobe, mogoče ravno obratno. Sem pa opazil na nacionalni televiziji maše prijaznejše do mladine, kjer mladci s frizurami ala Justin Bieber in akustičnimi kitarami, prepevajo bolj všečne melodije novim rekrutom.

15. sep 2013 12:20

Se strinjam s prvima stavkoma.

15. sep 2013 12:26

dan!

kar se tiče dolžine sv. maše te žal moram razočarati, nedeljske ali praznične so vse povsod daljše od 30 minut, ker ima duhovnik nagovor (pridigo) in se zato maša podaljša. lahko pa greste tudi že k sobotni večerni sv. maši ampak bo tudi ta več kot pol ure (isti razlog kot prej zroraj napisan). je pa res, da z majhnimi otroki moraš biti res umetnik, da bodo pri miru, sploh pa tam, kjer ne marajo oz. ne slišijo radi otroškega joka. ampak otroci zrastejo in tudi tisto uro bodo pri maši lepo pridni, potem se bodo pa sami odločali, kot starš jim predstaviš vse plati in jim tudi vse nudiš, nato se bodo pa odločali po svoji vesti.

lp!

15. sep 2013 12:36

Nejcanja, tako kot so ti nekateri napisali, kolikor dolgo zdržite, potem pa domov. Vem, da duhovniki zahtevajo pred obhajilom, birmo, da so otroci redno prisotni, a lahko mu poveš, da tako je, da se sicer trudiš... Nihče te ne more pribiti na stol, sploh pa ne otrok.

Nekajkrat sem že slišala starše, da je strogo, da se bojijo "gospoda". Ne vem, jaz bi uredila tako, da bi bili vsi zadovoljni, naredi tako še ti.

15. sep 2013 12:43

Ne vem koliko so stari tvoji otroci in pri majhnih je res problem da ostanejo mirni. Ključ je predvsem v tem, da si mirna ti in že doma ne delaš pridig iz tega kako bo spet dolga maša in kako je to brezveze, pa kako je župnik čuden. S tem odnosom bo otroku tudi pri desetih letih prehudo ostati eno uro pri miru. Če pa govorimo o otrocih, ki se pripravljajo na obhajilo ali celo birmo pa je problem drugje in ne v župniku ali dolžini maše. Če otrok v tretjem razredu ali celo v osmem ali devetem ne more eno uro zdržati kolikor toliko mirno je pa čas za izpraševanje vesti staršev. Kako pa potem zdržijo v šoli? Ne verjamem, da jim je tam vedno vse zanimivo. To, da jim ne šodi malo vaje iz potrpežljivosti pa je tako že Rimljanka napisala

15. sep 2013 12:52

 Bog pomagaj( ker smo že pri cerkvi), kaj pa je narobe, če otroci malo pojokajo,  se presedajo, ali kako drugače " prepevajo" , če so majhni? Če so pa malo večji, ima pa rimljanka prav, malo pot rpežljivosti jim bo kasneje prišlo še kako prav...

Pri nas maša traja kakih 40 minut...se je že zgodilo, da je naš župnik kar med mašo šel do otročka, ki  se je drl na vse pretege, pa ga je umiril,  ga pobožal in mu dal  podobico, zraven  pa komentiral, da bo gotovo pevec, ker tako navdušeno pomaga " peti. Ampak mi imamo s rečo, da imamo župnika, ki v pridigo, ki pravzaprav ni pridiga, ampak bolj razgovor, ker je župnik v sredini cerkve, med ljudmi in ne pred oltarjem,  vpleta zelo življenske in razmišljanja vredne zadeve.

Marsikdo je o njem rekel: če hodiš k njegovim mašam, ne porebuješ psihologa...

Čudovita, majhna in zelo  stara cerkvica,  izreden župnik in ljudje, ki jim nedelja ni prava nedelja, če ne gremo  k večerni maši.

15. sep 2013 13:09

Jaz sem sicer ateist, pa se bom vseeno oglasila, ker je to pač namen takšnih portalov.

Kot vem, nikjer ne piše, da je treba hodit k maši v domačem kraju. Lahko greste tudi kam, kjer se bodo otroci zabavali ob dejavnsotih, ki jih organizirajo župniki in jim je ptoem zabavno tudi pri maši. Kot vem, je v KK/Videm bilo tako, da je zdajšnji župnik ob svojem prihodu v ta kraj dejal staršem, naj otroke nikar ne silijo hodit v cerkev, ker bodo že sami prišli, če bodo tako začutili. In jih ima vedno polno okoli sebe, naj bodo to tile pred obhajilom, ali pa starejši in odrasli. Ker tam hodijo na izlete, pojejo, športajo... En tak zabaven župnik je tudi na Senovem in pravijo, da tudi ni treba s palico deco gnat k verouku in k maši, ker tam pojejo, na kitaro igrajo...

Moje mnenje je, da naj hodijo v cerkev tisti, ki tako čutijo in jim je tam lepo.

Ognjič

15. sep 2013 13:13

Nedeljske maše brez pridige ni, zato skupaj z vsemi ostalimi deli maše nikakor ne more trajati manj kot (na oko) tričetrt ure.

Baje obstajajo tudi t.i. otroške maše (debata o tem-klik).

pS. Sama pa sem v otroštvu kot otrok staršev, ki pač po opravljenih svojih zakramentih nista več obiskovala cerkvenih dogodkov in tudi mene nista vzgajala v katoliški veri, vedno ob nedeljah in praznikih zavidala bratrancema, saj je bilo nedeljsko jutranje pripravljanje na mašo vedno povezano z nekim sladkim vzmenirjenjem in pričakovanjem. Lepo so se oblekli, pazili, da ne zamudijo in potem je vsa družina odšla. Takrat sem imela občutek,da se jim tam dogaja nekaj posebno lepega, saj so bili vsi vedno veseli in dobro razpoloženi.

Pozneje sem se tudi sama "prištulila" ob kakšnih paznikih, še posebej, ko se je neslo k žegnu ali pa k popoldanski "polnočnici". Pa mi je bilo vedno lepo, kljub temu, da nisem razumela vseh molitev in sem obisk maše verjetno jemala kot "zamimiv dogodek" in ne kot priliko za slavljenje Gospoda (kot pač moji spremljevalci).

Mogoče ni ni bilo nikoli predolgo tudi zato, ker zame obisk maše ni bil obvezen, kaj pa vem.

Kakšni zelo majhni otroci pa so včasih tudi jokali ali pač ačeli sitnariti in so ih starši med mašo pač odnesli iz cerkve, saj to ni nič takega.

15. sep 2013 13:21

V mojih časih smo otroci sedeli pri maši 1 uro ali pa še več, potem smo sedeli v šoli 5 ur ali pa še več, pa čakali na avtobus ali pri zdravniku ali pa še kje. Pa ni bil tak grozen problem, ker smo bili tako vzgojeni, da nismo središče vesolja in da so nekatere stvari pač takšne kot so in je treba malo potrpeti.

To kasneje zelo prav pride, ko hodiš v službo, pa se včasih vleče, ali pa se šef brezveze razkuri, ali pa kako drugače ni vse po naših željah. Pa ne samo v službi, še marsikdaj v življenju pridemo v situacijo, kjer  se ne vrti vse okrog nas. Pa potrpimo in preživimo (in se s tem ojačamo)

Ampak to so bili eni drugi časi.