Dilema

30. maj 2013 13:50

Midva sva poročena ( že dolgo, dolgo...) živiva skupaj ( predolgo ) nikoli mi še ni prišlo na misel je on moj, ali sem jaz njegova, imava skupnega sina, imava skupne vnuke, imava skupne prijatelje...

30. maj 2013 14:36

Meni je pa še vedno toplo pri srcu, ko slišim, moja moja. Ne vem no, ampak si ne znam predstavljat življenja z nekom, ki me ne bi jemal kot svojo ženo in obratno, jaz njega kot svojega moža. In sin, ki ima sicer že svojo ženo, je še vedno moj sin in jaz njegova mama. Seveda tu ni govora o odnosih, ki bi nakazovali na lastništvo niti v partnerstvu niti do sina, ampak zgolj za občutek pripadnosti, da imaš nekoga, ki ti v tem življenju toliko pomeni in ti je toliko blizu, da se lahko nanj popolnoma zaneseš in nasloniš v vsakem trenutku. Prav tako sem srečna v svojem domu, pa se seveda zavedam, da ga imam pač le v uporabi in ga ne bom odnesla s seboj. Me pa to seveda ne obremenjuje, ampak dokler ga uporabljam, je pa moj dom.

Meni ni nič nerodno, da še čutim, da je to kar imam srčno rada moje in me moda novodobnega razmišljanja, da si ničesar ne moremo prisvajati pri tem pač ne ovira. Se predobro zavedam, da je vse minljivo in bom nekoč koga mojih izgubila ali pa bodo moji dragi izgubili mene. In takrat bo to moja bolečina ali bolečina tistih, ki so mene imeli radi in so me izgubili, ker sem bila njihova. Že res, da samo začasno, določeno obdobje, ampak takrat resnično in zelo.

30. maj 2013 15:33

Tako lepo si to povedala, zeta...

Saj res ne gre zato, "čigav" je kdo, gre za tisti občutek topline, pripadnosti, da nekomu stisneš roko in veš, da si na doma, na varnem, da bo vse dobro. Samo to je tisto, kar nekaj šteje, vse ostalo so pa lahko gostilniške razprave.

30. maj 2013 18:42

Kako, da ne gre za  čigav je kdo? Moj mož je moj in ga ne dam!.

Cila

30. maj 2013 19:17

Dobro vprašanje...ampak so ti nanj že druge članice odgovorile - ti si njen MOŽ, ona tvoja ŽENA, in to ne pomeni, da si drug drugega lastita, ampak pomeni komu "pripadata"..

drugič prijateljem lahko rečeš: "to je pa žena Jasna".. nič narobe s tem, vendar, da je žena (ženska) verjetno drugi že vidijo, pa tudi s prijateljevo ženo naj ne bi hodil naokoli, kajne? S takim "skrajšanim" izrazom lahko koga zavedeš in tudi ne boš potreboval dodatnih odgovorov, da boste razčistili kdo, kaj, s kom, zakaj. Rečeš moja žena in vsak točno ve koliko je ura :)

Mene pa zanima sledeče - s partnerjem nisva poročena, sva pa skupaj že skoraj 10 let. Kako ga predstaviti? Predstavljanje na način moj fant, se mi skoraj ne zdi primerno, ne vem zakaj. Imate kakšen pameten nasvet?

30. maj 2013 19:23

Čist enostavno, v tem primeru pač rečeš: to je pa moj Janez ali kakor koli mu je že ime.

30. maj 2013 19:35

Zadnje čase res prakticiram tako predstavljanje :)  ufff aressss605 bi ponorel :)

30. maj 2013 19:39

Aressss pojma nima, in če bo še naprej trdil, da na tem svetu ni nič njegovega, bom enkrat prišla po njegovo psičko lepotičko in jo vzela za svojo. Me zanima, kaj bo pa potem rekel.

30. maj 2013 20:00

Zeta, res si lepo napisala, pa še besede si mi vzela iz ust, jaz sem mislila napisati točno tako kot si ti tisto o Janezu, ko sem brala Sunnyino vprašanje. Pa če verjameš al pa ne.

30. maj 2013 20:30

Verjamem, naor.

In bolj se naša leta prištevajo in odmikajo rosni mladosti, bolj se nam želja po pripadnosti krepi in utrjuje, nam daje občutek varnosti, nas na nek način pomirja in nam osmišlja življenje. Zato se mi zdi tale svojilni zaimek tako pomemben in je prav, da ga uporabljamo. Jaz v njem v tem kontekstu ne zaznavam nikakršnega prisvajanja ampak priznanje, da smo nekomu pomembni in mu je zaradi nas življenje prijetnejše.