10. maj 2013 16:36
Vanja, Vanja,
strah ima velike oči..... sicer pa ni sedem strani grozljivk, jaz bi temu rekla sedem strani anekdot z Balkana (geografska meja Balkana je Sava, a ne? - samo toliko, če bo kdo ne razumel, kdo v teh z zgodbah je Balkanec).
Sicer so pa moje zgode s hrvaške meje kvečjemu zabavne. Službeno se kar precej vozim tja dol in zanimive stvari se vedno dogajajo pozimi, ko je dolgčas in so policisti in cariniki željni človeške družbe. Lahko bi rekla, da so se takrat enkrat "spravili na mene" - ampak ne bom, ker je šlo njim v rok službe, meni tudi, konec je bil pa tudi dober za vse. Odpravljala sem se za teden dni na teren v divjino zaledja Dalnacije, takrat še bogato posejanega z minskimi polji, in tovorila zraven košaro hrane - saj ne, da je tam ne bi bilo, ravno nasprotno, ampak domače je le domače, a ne. Tako je bila zraven tudi rajnglica segedina, za prvi dan, da ne bo treba že takoj zvečer kuhat, ker februarja tudi hrana v vaških gostilnah ni vedno prav ziher. Za naslednje dni za malico je bila zraven potička, kakega pol metra dolga, pa en par prekajenih klobas in še ene malenkosti, ne bi zdaj tu vsega naštevalii. In vtakne carinik (je bilo mrzlo, burja je pihala) glavo skozi okno v moj avto, toliko, da je skoraj zaril nos v košaro, ki je zakamuflirana s prtičkom stala na tleh pred sovoznikovim sedežem. Da se tu nedovoljeno prevaža hrana preko meje, pravi. Pravim jaz, da bo nedovoljeno samo, če mi on ne bo pustil. Pa spet pravi on, da bi moral poskusiti, če hoče oceniti, ali je dovoljeno ali ne, ker se sme samo mogoče sendvič ali kaj, za lastno uporabo, za en dan, več je pa nedovoljeno. Zakoni se poštuju, še pristavi. Seveda, seveda, pravim jaz, ampak ne more biti, da je klobasa nezakonita, saj je prekajena, zeljhana, sterilna 100%, brez enega samega mikroba in brez prašičje kuge, saj je vendar goveja, in norih krav pri nas ni, samo ljudje. No, v naslednjem krogu pogajanj je podvomil v zakonitost potice, ma može orahnjača, ali ne pola metra. Jaz vztrajam, da manj ne gre, kdo bo pa manj kot pol metra sploh delal, in mu v zameno za potico ponudim segedin, ono, sekelji gulaš, znate (moja hrvaščina je bolj tako, od Alana Forda). Naslednjega stavka ne bom dovesedno navajala, bi bil tako ali tako cenzuriran, povzetek bi bil, da tega dobi vsak dan doma in naj si ga kar odnesem, kamor hočem. Ampak klobasa in potica, na to se plača davek, tako ali drugače. Rezultat je bil, da sva si sposodila nož od policista in potico z nezakonitega pol metra skrajšala na zakonitih 40 cm (okometrično), da je še policaj nekaj dobil, ker je že posodil nož, in pot je bila prosta. Aja, pa da še lahko kdaj pridem v njegovem turnusu čez mejo, je pristavil (in ravno pri tem mu je rozina padla iz ust). In sem, samo njega nisem več videla.
Skratka, imam veliko več dobrih kot slabih izkušenj. Mogoče bi to morala napisati v rubriko, kaj mi je všeč. O ameriških mejnih kontrolah sem pa jaz čisto tiho. Ampak če oni sami vedo, zakaj so dobre, zakaj bi potrem mislili, da Hrvati pa ne vedo? Saj imajo tudi oni svoje izkušnje z najljubšimi sosedi.
Sonja