Žalovanje na forumih

Je strahovito nerodno takšno temo odpirati. Po drugi strani jo je pa treba. Namreč, ko umre neka oseba, ki jo je poznalo malo več ljudi (nedavno tega gospa, ki je umrla pod snežnim plasom, včeraj gospod, zaradi katerega je pred tremi desetletji vse stalo, pa pouk so prekinili, da smo lahko gledali tekmo....), se na forumih odpre ena žalna tema in tja potem člani zapisujejo svoje bolj ali manj posrečene misli ob smrti.

Pri zadnji taki temi je nola precej decidirano povedala svoje mnenje o takšnem početju. Kdor je hotel razumeti, je razumel.

Danes je spagon povedala svoje mnenje o takme početju.

Sama razumem, da človeka prizadane, ko umre nekdo, ki je bil v naših življenjih, pa čeprav ga nismo nikoli srečali. In je lepo in prav, da človek to stisko tudi izpove. Ampak če kdaj in če kje, je treba biti pa pri takih zadevah malo bolj previden in se malo bolj samoomejevati.  Ker je pravica do tega, da nekdo izrazi svojo žalost vedno omejena z dolžnostjo spoštovanja družine umrlega. Skratka, ne delajmo jim tistega, česar ne želimo, da bi delali naši familiji, če bi bili mi žalujoči.

Naj vsak premisli, kako bi se, če bi umrl nekdo iz njegove družine, počutil, če bi dobil kakšno sožalno brojavko, v kateri bi pisalo: R.I.P. Francelj.  No, kako bi se počutili? A mislite, da je R.I.P. na forumi kaj bistveno manj slabo? In tudi, sorodniki umrlih tudi berejo forume.  

Pa kako bi se počutili, če bi dobili kakšno sožalno pismo z več fonti, lepljenksam, in nadpovprečnim številom napak v pisanju? Ne verjamem, da bi takšni izdelki človeku prinesli tisti občutek, da ni čisto sam v žalosti in da je še svet izven žalosti, ki ga trenutno divje srka vase.

Ker stvar je tudi taka: Ko se človek odloči, da bo napisal kakšno besedo ob smrti, je to vedno težko. Ampak, če se to premaga in se v resnici premisli, kaj bi se izreklo, se sproži en čudno lep porces, ko v mislih obnoviš vse, kar ti je umrla oseba pomenila. In potem ti občutki najdejo ustrezne besede in potem se tekst pili in čisti in potem bo morda lahko dosegel pomiritev.

Vendelina jr.

29. mar 2013 14:27

Zelo se strinjam s tem razmišljanjem. Več skorajda ni dodati. So stvari, o katerih lahko popolni neznanci razpravljamo praktično brez omejitev, so pa stvari, ki na forume tudi po moje ne sodijo. In množično žalovanje je ena od njih.

Vstati iz fotelja se odpraviti vpisat se v žalno knjigo, ali na pogreb, če je to ob smrti neke osebe za širšo javnost sploh predvideno, je eno, lepiti tuje (R.I.P. in podobno) kratice po javnih forumih in spletnih komentarjih, pa drugo.

29. mar 2013 14:58

Tudi sam sem se spomnil na nolin odgovor, Vendelina ga je še zelo dobro nadgradila.

29. mar 2013 15:06

Točno tako, kot so zapisali predhodniki. Tudi če sorodstvo bere forume, kaj neki jim pomenijo desetine ali stotine izrazov sožalja neznacev? Morda zgolj občutek, koliko ljudem je hudo, ker je nekdo umrl?

29. mar 2013 15:41

Vendelina jr .  

Sožalje mi je smiselno izreči samo direktno žalujočemu, če se poznava, in upam  vsaj v mislih vanj  preliti delček energije, mu dati poguma za dni, ki sledijo. Vsi, ki smo že koga izgubili vemo, kako tolažilen je lahko topel stisk rok,  pospremljen z opogumljajočim pogledom in kako nadležna šablonska sožalja. 

Sožalje na forumu se mi zdi primerno edinole, ko se na ta način od nas poslovi član foruma ali nekdo od njegovih  svojcev, če to javno objavi.

29. mar 2013 17:47

V bistvu ste vse povedali in se strinjam z zapisanim

29. mar 2013 18:52

ja tudi jaz se strinjam s tem,kar so povedali predhodniki.Lepo je vsekakor,da se spomnimo prizadetih,ki so ravnokar izgubili svojce,toda vedno odpirati nove teme ni ravno edini načini.Pokojnikov in njihovih svojcev se lahko spomnimo tudi z molitvijo,morda zanje v cerkvi prižgemo svečko.

30. mar 2013 7:39

Meni bi pa odgovarjalo, da bi se tudi drugi poklonili pokojnemu oz. meni. Ko nekoč zagrizem v zemljico.
Pač moje mnenje...

30. mar 2013 9:08

Vsem je toplo pri srcu, ko se kdo pokloni njegovemu spominu, svojcem mislim. Zato se mi zdi, da je v takih priemrih primeren osebni stik, torej da se sožalje izreče osebno ali s sožalno brzojavko. V takih primrih, ko ne grem k svojcem osebno, z roko napišem primerno sožalje, ali pošljem sožalno brzojavko - tako je pač pri nas v navadi.

Iz lastne izkušnje vem, da mi je bilo toplo pri srcu, ko so mi ob smrti očeta osebno izrekali sožalje - s stiskom toke, objemom, potrepljali so me po ramenu. Tudi poslani telegrami in tople besede v njih so kazale na pravšnji občutek, nekaj osebno napisanih sožalij pa je sedlo globoko v srce.

Po moje tudi svojci nekoga znanega čutijo tako in jim je gladko vseeno, da nek iks ipsilon na nevemkaterem forumu, ki ga ne pokojni ne svojci niti ne berejo, izliva svojo žalost. Se mi zdi, da s tem želi sebe postaviti v ospredje, češ tu sem in tudi žalujem, ker drugega smisla v tem ne vidim. Ali pač - samo dati na znanje, da pa tudi jaz vem, da nekoga znanega ni več? Torej ne gre več za pokojnika.

Čeprav, opažam, gre tehnologija vedno bolj v to smer - izražanje neke navidezne žalosti, pa kratica R.I.P. (ljubi bog, a moramo res vse prevzemat?). Kakorkoli,  kot pri prijateljstvu sem tudi pri izrekanju sožalja za oseben stik.

Kar seveda pomeni, da sodim v staro gardo, a me to niti najmanj ne moti.

30. mar 2013 10:13

Veseli me, da z Nolo (ki so jo tako napadali ob zadnji podobni priložnosti - ob smrti g.Reš), nisva edini ki nama gredo tovrstni čustveni izlivi po forumih tako na jetra. Očitno se mora oglasiti kak renomiran član, da ljudje upajo izrazit tudi drugo mnenje.

Po mojem vedenju ne obstaja nobena vera, ki predvideva da pokojnik išče odzive na svojo smrt po forumih in lista po osmrtnicah.  Torej "dragi Francelj, vedno te bom pogrešal" - ni namenjen nikomur, razen avtorju.  Pokojnik tega ne vidi, svojci si pa o notici (če bi jo že ravno slučajno opazili), podpisano z Pipi, Mojči...itd tudi ne vedo kaj misliti. Povrh vsega lahko "dragi Francelj" rečeš mrtvemu samo takrat, ko si mu tako smel reči tudi v življenju. Ne pa da postaneš z nekom intimen, na ti, šele ko se ne more več braniti.

Kdor je prizadet zaradi smrti, naj gre - kot je v teh krajih običaj, na pogreb, prižge svečo, izrazi sožalje svojcem osebno, ali pa napiše v časopis nekrolog.

30. mar 2013 14:20

Se ne bi mogla strinjat bolj. Še huje mi pa je, ko se potem po forumih (na kulinariki na srečo ne), začnejo debate zakaj je oseba umrla. In začnejo vleči ven osebne podrobnosti iz življenja osebe- z izgovorom, da je bila to ja javna oseba.