30. mar 2013 15:56
Bom poskušala zadevo pojasniti še z drugega kota.
V Sevilli majo muzej flamenka. In tam človeku ob vstopu rečejo: Ne hitite, vzemite si čas, razmišljajte in pustite, da boste tudi čutili. In potem ti v naslednjem stavku razložijo, da se s flamneko izraža sedem temeljnih občutij človeka, med katerimi je tudi smrt. In da je treba znati izraziti tudi vso žalost, ki se zgodi ob smrti (enako, kot je treba znati izraziti veselje, ljubezen, strast, nostalgijo....). Skratka, sprejmi vse, kar daje življenje, od neverjetno lepega in vse do neverjetno bolečega in žalostnega in to živi in čuti in potem se bo to nekako znalo izraziti. Klučna beseda to je "znati izraziti"
Ko gre beseda o smrti in ob občutkih, ki so s tem povezani, mi pride potem na misel tole: Petje prve dame flamenka Estrelle Morente ob krsti očeta, prav tako velikega mojstra flamenka, ki je zaradi kapi nepričakovano umrl decembra 2010. Glejte tole, ni treba znati jezika, ampak je redkokdo, ki se ob tem ne razjoče. http://www.youtube.com/watch?v=ptAm3WtH2mQ
NIhče od nikogar ne pričakuje, da se zmore posloviti tako maestralno, kot je to naredila Estrella.
Ampak po drugi strani se pa pričakuje, da se bomo ljudje vendarle znali izraziti. Da bomo znali reči "Ljubim te" in ne bo nobenih skoraj-takih približkov tega. Pa da bomo znali reči "Oprosti". Pa da se bomo znali zahvaliti osebam, ki so v našem življenju zgolj za to, ker so. Pa da bomo znali držati za roko naše drage, ko bodo umirali in da se bomo znali od njih posloviti na grobu. In da bomo na temelju tega zmogli in znali najti prave besede, ko bodo naši prijatelji v stiski in bodo potrebovali našo oporo. Pa da bomo zaradi tega znali dostojno izraziti, da nam je hudo, tudi ko bo odšel nekdo, ki nas ni poznal, mi smo ga pa. Saj ta bolečina je čisto realna, ne gre bežati od nje, se je pa treba naučiti, kako tako bolečino umestiti. Nič od tega ni lahko. Ampak, da se razumemo, življenje, kjer ni zahtevnih nalog, je obupno površno.
Vendelina jr.