Je strahovito nerodno takšno temo odpirati. Po drugi strani jo je pa treba. Namreč, ko umre neka oseba, ki jo je poznalo malo več ljudi (nedavno tega gospa, ki je umrla pod snežnim plasom, včeraj gospod, zaradi katerega je pred tremi desetletji vse stalo, pa pouk so prekinili, da smo lahko gledali tekmo....), se na forumih odpre ena žalna tema in tja potem člani zapisujejo svoje bolj ali manj posrečene misli ob smrti.
Pri zadnji taki temi je nola precej decidirano povedala svoje mnenje o takšnem početju. Kdor je hotel razumeti, je razumel.
Danes je spagon povedala svoje mnenje o takme početju.
Sama razumem, da človeka prizadane, ko umre nekdo, ki je bil v naših življenjih, pa čeprav ga nismo nikoli srečali. In je lepo in prav, da človek to stisko tudi izpove. Ampak če kdaj in če kje, je treba biti pa pri takih zadevah malo bolj previden in se malo bolj samoomejevati. Ker je pravica do tega, da nekdo izrazi svojo žalost vedno omejena z dolžnostjo spoštovanja družine umrlega. Skratka, ne delajmo jim tistega, česar ne želimo, da bi delali naši familiji, če bi bili mi žalujoči.
Naj vsak premisli, kako bi se, če bi umrl nekdo iz njegove družine, počutil, če bi dobil kakšno sožalno brojavko, v kateri bi pisalo: R.I.P. Francelj. No, kako bi se počutili? A mislite, da je R.I.P. na forumi kaj bistveno manj slabo? In tudi, sorodniki umrlih tudi berejo forume.
Pa kako bi se počutili, če bi dobili kakšno sožalno pismo z več fonti, lepljenksam, in nadpovprečnim številom napak v pisanju? Ne verjamem, da bi takšni izdelki človeku prinesli tisti občutek, da ni čisto sam v žalosti in da je še svet izven žalosti, ki ga trenutno divje srka vase.
Ker stvar je tudi taka: Ko se človek odloči, da bo napisal kakšno besedo ob smrti, je to vedno težko. Ampak, če se to premaga in se v resnici premisli, kaj bi se izreklo, se sproži en čudno lep porces, ko v mislih obnoviš vse, kar ti je umrla oseba pomenila. In potem ti občutki najdejo ustrezne besede in potem se tekst pili in čisti in potem bo morda lahko dosegel pomiritev.
Vendelina jr.