Hrana naše mladosti

28. mar 2013 15:42

Nikoli še nisem čutila Zemljine privlačnosti z večjo silo, kot zadnja leta ...

lp

28. mar 2013 15:46

Sploh ne, edina. S tem, da sem jaz tudi kot otrok rada jedla.

28. mar 2013 16:21

Najboljše so bile rumploščice, v vsako polovičko hrustljave žemljice po ena.

In potem si moral začeti gristi najprej pri vsaki špički...da je tisto najbolj bogato ostalo za zadnje grižljaje.

Špinača in pire krompir, doline in hribi.

V mehko kuhano jajce z na palčke narezanim kruhom za pomakanje (nujno je bilo treba lupinco na koncu obrniti okoli in nekoga na finto...)

Mlečni gres s čokolado v prahu na dnu krožnika, vsakič znova čudežni vzorci..

Popara, poleg turške kave edino kuhanje, ki ga je obvladal naš oče. Smo se ga pa vedno znova razveselili, ko je prinesel ogrsko salamo in jo narezal na tanka, tanka koleščka...mmmmm, topila so se v ustih.

Ementaler na kockice s soljo in poprom.. in čaj v gorski koči.

Šunkenžemlje.

Prazne žemlje na otroškem sedežu na kolesu.

Preste na Špici.

Kifeljčki in jogurt v steklenem kozarcu v mlečni okrepčevalnici na Kongresnem trgu.

Na počitnicah pri moji botrici rižota z jeguljami, polži...domače pivo..olive, kaviar, primorski puhast bel kruh..

Na počitnicah na primarni kmetiji krušni špeh s čebulo ali česnom in pregrešno dobrim kruhom (še danes imam vonj v spominu), vse skupaj s pipcem vred spravljeno v predalu mize v "hiši".

Uf, zdaj vidim, da lahko pišem do jutri.. skratka, jedla oz. jedli smo vse, odvisno, kje smo bili...aja, pa tiste skladovnice lubenic v Zadru in potem vsak otrok eno manjšo, ki je bila povsem njegova..aja, pa v Zadru prvič jedla pečene paprike, kakšna procedura s tistim lupljenjem, jao!

Pa borovničev sladoled pri Slonu ali pa tisti iz avtomata v Bonbonieri na bivši Titovi...

Pa pomfri z majonezo pri Figovcu, brez majoneze pa na postajališču mestnega avtobusa pri Šestici (no, malo naprej, v stari Metalki).

Pa grah z jajcem v Kopru v Gradišču.

Pa bikovi prašniki ali krača na Slavkovemu domu..

Pa telečji ajmoht v gostilni Češnovar pri Karlovškem mostu..

.......................

.......................

No, če bi morala izbirati, zmaga tista rumploščica v žemlji.

Mygrace

28. mar 2013 16:26

Jaz sem bila pa vedno pretežka..zdaj sem pa bolj pri "tasuhih"..sicer še vedno rada jem, ampak drugačne stvari. Kot otroka se me vsi spomnijo s čokolado/bonboni/sladoledom v roki zdaj pa...alergije/intolerance naredijo svoje

ufff, rum ploščice teh bi lahko pojedla neomejeno..ampak v žemlji jih nisem pa nikoli probala.

(se opravičujem za smetenje.)

NaturensGalleri

28. mar 2013 16:33

Neeee, nisi edina.

No, ješča sem od nekdaj, edino, ves čas so me tolažili, da se na stara leta apetit zmanjša, pa čakam in čakam in čakam.....

lp

28. mar 2013 16:35

Sem dolgo premišljevala, kaj je bila hrana mojega otroštva.......pri stari mami in stricu, tam pod kamniškimi planinami je to vsekakor bil mlečni močnik, iz ene velike sklede, notri pa toliko lesenih žlic....v drugi posodi se je kadil v oblicah kuhan krompir, v tretji pa domače kislo mleko z debelo smetanco.......potem pa, pri nas doma Ljubljana, šara...svinjski parkeljčki, rdeče in rumeno korenje, koleraba, krompir...dobro, res dobro, pa kar nekaj pozabljeno, spominjam se tudi najboljših testenin, ki jih je znal narediti moj oče....žlica olja, dve žlici domače paradižnikove mezge, zaliješ z decilitrom vroče vode, pokuhaš, notri streseš testenine.......ja, to smo jedli, ko je konec meseca zmanjkalo denarja za nakup kruha...naša prehrana je bila skromna, pa kljub temu tako raznolika. In verjemite mi, nikoli nisem rekla, da sem kdaj bila lačna. In če danes pomislim, je ni stvari, za katero bi rekla, tega pa jaz ne bom jedla......v največje veselje pa mi je, da sta tudi moja vnuka s tem čisto neobremenjena, kar je kuhano to pojemo, ene stvari bolj radi, druge manj

28. mar 2013 18:19

[citat=--Mygrace--]

Popara, ........glej Mygrace, na to sem pa čisto pozabila, pa vsak dan je bila

Prazne žemlje na otroškem sedežu na kolesu, najboljše so bile Legiša-tove, še danes so

Pa borovničev sladoled pri Slonu ali pa tisti iz avtomata v Bonbonieri na bivši Titovi...

Pa pomfri z majonezo pri Figovcu, brez majoneze pa na postajališču mestnega avtobusa pri Šestici (no, malo naprej, v stari Metalki).

Pa bikovi prašniki ali krača na Slavkovemu domu..

.......................

.......................

No, če bi morala izbirati, zmaga tista rumploščica v žemlji.

Mygrace

na kaj vse si tukaj tude mene spomnila, h v a l a

28. mar 2013 18:36

Nedeljsko kosilo iz mojega otrostva goveja juha z domacimi rezanci, meso iz juhe zraven praze krompir(tenstan) sezonska solata pozimi zeljnata pomesana z rdecim radicem spomladi regrat poleti berivka. Solata mi je ostala zato v spominu, ker drugace nisem mogla jesti krompirja in mesa, ceprav se je meso jedlo le ob nedeljah.

Nekaj kar mi je ostalo v spominu za vedno je kakav z zemljico, ko sem jo razpolovila in umakala precej veliki skodelici kakava v mlecni restvraciji v blizini zelelezniske postaje v Lj

28. mar 2013 18:37

TP-kuhar, danes tudi jaz jem pečeno kri, pravzaprav najraje jem in pripravljam stare jedi po receptih stare mame, takrat mi pa ni šlo... Pa ne zaradi okusa, zaradi krvi. 

Ko govorite o majonezi - prvič sem jo jedla pri prijateljici - poskusila sem samo kakšen kvadratni centimeter na koščku žemlje in se mi je zdela nebeška. Prvi čips pa na končnem izletu drugega razreda, z mano je bila stara mama; jaz vsa navdušena, ona pa - tole je pa čisto brez okusa, je pa že pečen krompir boljši...

28. mar 2013 18:49

Pred tednom dni sem se z mojo mami pogovarjala o mojem ranem otroštvu in prehrani, saj imam sedaj 5 letnega sina, ki je zelo neješč.Tudi sama sem bila zelo neješča, ampak pasirano in po flaški sem vse pospravila....in ko se je rodil pri mojih 7 letih bratec sem spet vlekla flaško, dokler se mi ni ob  smehu  ostalih in zbadanju dokončno uprlo in je romala čez okno..

Babica je imela malo kmetijo in zato sem oboževala njena domača jajčka, mleko, kompot, kruh, marabele na dvorišču, pa hruške, domačo slivovo marmelado,smetano iz zavretega mleka,  njen domač  pohan piščanec dvakrat povaljan v moki in jajcu, potico, kjer je bilo več file kot testa, vroče pustne flancate, krompir v žerjavici, pečeno koruzo, juho iz domače kokoši in govedi, pečenko domačega teleta, piščanca, domače koline... Najboljše je bilo sedet na krušni peči in se sladkati z jabolčnimi krhlji, hruškami.... Ah res lepi spomini. Nisem pa marala kaše z slivami, vampov, žganc, vonja po kuhanju žganja mojega dedka ..

Doma pa sem najraje jedla suhe domače klobase, ki jih je oče obesil v klet, redkvice in korenje iz vrta, češnje, da sem plezala, beličnike, jagode. Ko je mami pekla potico sem kradla filo, miške sem morala probat vroče. Bela kava se mi je že počasi upirala, prav tako makaroni z drobtinami, pohan doruček, pri vampih sem jokala in pojedla samo kruh. Zrasla sem ob marmeladi, kislem mleku, sadju iz sadovnjaka.Paštet in hrenovk nisem marala. Od kosil sem najraje imela domačo juho, zeljnato solato in pražen krompir. Meso, ah četudi ne. 

Še danes obožujem slivovo marmelado, domače juhe, suhe klobase, domača jajčka in meso, če se dobi, sadje, zelenjavo. Zdaj sicer kuham in pečem sama, ampak tiste potice, ki jo pekla moja babica pa najbrž ne bom znala naredit. Vseeno pa sem vesela, da  me je tudi tašča naučila kuhat drugačne jedi, nevsezadnje je kriva, da že 22 let pečem torte.